Moj spomin, ko se zbudi, prvi in zadnji je tvoj.
Fantazija ponori, listje na drevesih zadrhti,
golob beli poleti v čarovniji, da izroči ti moje bele sanje,
moje besede samo tebi izrečene.

Metuljček moj, tokrat in zdaj ko pomislim,
Bela ocvetela akacija mi zadiši, nešteto glasov zadoni v vročem asfaltu, ko motor brni.
Ni lepšega na svetu, ko ti se film zavrti, ki ga ni konca, ki traja in traja.

Mehka čokolada stoji, kot boginja ,kot bi bila edina na tem svetu,
modra kot modro nebo kot modro morje.
Fatamorgana me lovi, spanca ni a zaspan se mi zdi in zasanjan celi svet.
Moje telo je tukaj, moje roke in moje misli potujejo hitreje kot svetloba,
naprej nazaj tam, kjer je vse razporejeno kot lego kocke.

Noht me boli, tako nekako lahko in lahek stisk, on strah nenehni, da boš odšla,
pozorno, previdno, nežna krhka, na roki pikapolonca leti proti tebi.
Vesolje želi, da oblaki megle se razidejo, da pritisk se umiri.

Vilinska bela halja poleti, preko hrastovega praga popolno umiri mojo dušo prepolno
skrbi, da boš sopotnica moja ti lastovka, ki si kot strela iz jasnega priletela,
in naredila neurje in toplo zimo v moji duši.