Nekje ravnica, še lepša je dolina,
pregnana megla njena je sivina,
kjer topoli v vetru zvene kot harfe zvok,
morda krajina srečnih je ljudi otrok.
Uspavanko jim poje reka Mura,
zlata pšenična polja, panonska gruda,
a ko v noč se zastrmiš, pogledaš v nebo,
nasmeje mesec se v jasno noč toplo.
Čez dan poletno sonce ogreje premočno,
a osvežitev, senco tam najti je lahko,
morda hlad jezerc, toplic si zaželiš,
ali na grič v gozd, v senco odhitiš.
Spet štorkle v letu popeljejo v dni,
ko bil si otrok, preteklo že veliko dni,
so misli kakor sanje te prijetne prebudile,
tisto, kar čas prekriva v tebi so razkrile.
V noč poletno kresnice, krase grmovja, jase,
zaslišiš murne, žabe iz redke mlake,
a če pasji lajež zmoti tvoj spomin, spet sanje,
tam najlepše so verjemi, upaj vanje.
Okras neba so štorklje pokrajini v dar,
občuti topolov šepetanja v vetru čar,
postoj ob obrežju Mure saj pesem poje,
razkril skrivnost sem sanj, spomine svoje.
Nekje ravnica, še lepša je dolina,
