|  Je bil dan, ko sem meditiral.
Spomnil sem se sv. Frančiška,
kako je moral nekoč prebedeti noč pred lastnim
samostanom, ker ga vratar ni prepoznal.
Ta dogodek je poimenoval "popolno veselje".
Popolno veselje je torej zelo nerodna
situacija.
Meni je popolno veselje: kadar čutim,
da bi nekoga rad objel, pa ni drugega v bližini
kot kaktus.
Popolno veselje je tudi,
ko sem nekoga navdušil za katolištvo,
pa mi naslednji dan pride vrnit rožni venec,
ker je pač bral o irskih pedofilih.
Zelo visoka stopnja popolnega veselja je,
ko nekomu govorim,
da ima Bog zanj poseben načrt in se to tudi uresniči,
s solzami v očeh pa ob tem doživljam svojo bedo in neuspešnost.
Doživljanje popolnega veselja me vodi
v neizživeto domotožje,
k nehvaležnim prijateljem,
v absolutno nerazumevanje...
Kakorkoli že,
preko zla spoznavam Boga.
Človeku je zlo bližje kakor dobro.
Klin se s klinom izbija.
Resnica bo premagala laž.
Bog bo premagal zlo.
Kaktus se bo spremenil v prijetnost.
Spet bom srečen.
Ga ni človeka, ki
nebi imel svojega "popolnega veselja".
To je lahko samozaščita ali pa božji
navdih.
|
NE ZAMUDITE
Popolno veselje
Prispeval/a: Hunter dne ponedeljek, 6. junij 2011 @ 20:02 CEST
Lep pozdrav !
Počitnic je konec ;
Sem tujec , sem bil tujec , materializem me razganja , se ne prepoznam.
Nič vidnega ni popolno presenečenje preži + ali -
Trava je lahko trava je pa umetna tudi , in lubenice so lahko gnile na njivi , lahko popokajo prej da dozorijo.
Načrt gotovo obstaja , nič ni brez načrta brat moj ;
Vrži kruh namesto kamna nagrada seveda sledi , že od samega začetka človek greši , tisti ki nosijo rožni venec , ni rečeno da ga tudi uporabljajo , in tisti ki navzven se ga braniju ni rečeno da so tujci so prepoznavni tu in potem , čudni so njegovi načrti za vsakega in za vse , ki mu je dana ta lastnost da čuti in vidi in sprejema. Hvala za razmislek , Hunter
Popolno veselje
Prispeval/a: hierhod dne torek, 7. junij 2011 @ 00:50 CEST
Imaš zelo prav, da zunanje sprejemanje ali odklanjanje simbolov (rožni venec) še ne pomeni, kakšen je človek v svojem srcu in kako se bo obnašal do bližnjega.
Kot praviš, načrti obstajajo, tako božji kot človeški. Včasih to doživljamo, včasih ne. Zase mislim, da bi bilo zelo veliko popolno veselje, če bi nekoč spoznal, da ni Bog imel prav nobenega načrta z menoj in da sem kljub temu počel nekaj smiselnega, koristnega, dobrega...
Lep večer in vse dobro!
hierhod