Je bil dan, ko sem meditiral.
Spomnil sem se sv. Frančiška,
kako je moral nekoč prebedeti noč pred lastnim
samostanom, ker ga vratar ni prepoznal.
Ta dogodek je poimenoval "popolno veselje".
Popolno veselje je torej zelo nerodna
situacija.
Meni je popolno veselje: kadar čutim,
da bi nekoga rad objel, pa ni drugega v bližini
kot kaktus.
Popolno veselje je tudi,
ko sem nekoga navdušil za katolištvo,
pa mi naslednji dan pride vrnit rožni venec,
ker je pač bral o irskih pedofilih.
Zelo visoka stopnja popolnega veselja je,
ko nekomu govorim,
da ima Bog zanj poseben načrt in se to tudi uresniči,
s solzami v očeh pa ob tem doživljam svojo bedo in neuspešnost.
Doživljanje popolnega veselja me vodi
v neizživeto domotožje,
k nehvaležnim prijateljem,
v absolutno nerazumevanje...
Kakorkoli že,
preko zla spoznavam Boga.
Človeku je zlo bližje kakor dobro.
Klin se s klinom izbija.
Resnica bo premagala laž.
Bog bo premagal zlo.
Kaktus se bo spremenil v prijetnost.
Spet bom srečen.
Ga ni človeka, ki
nebi imel svojega "popolnega veselja".
To je lahko samozaščita ali pa božji
navdih.
Je bil dan, ko sem meditiral.
