Še malo pa bo tu naš praznik,
praznik zame in za druge,
tiste, ki obožujejo le šunko,
druge, ki občudujejo le pirhe,

Nas, ki vemo zakaj in od kdaj,
da ta praznik je, ki spomni na križanje,
Njega, da bi nam pokazal pot naprej…
Pravico, poštenje, dobro družino.

A so tudi taki, ki zavajajo ostale,
svoje početje pa opravičujejo.
Pravijo: takšna pač je Božja volja.
Res se spovejo, potem pa kot prej.

Oblak na nebu daj povej,
kaj v sebi nosiš, trosiš,
da zakrivaš sončne žarke,
spet so hladni dnevi, trate.

Morda Gregorijevo te moti,
nič nam snega več ne trosi,
saj veš ptičja svatba spev,
najlepši iz narave je odmev.

Tam nekje v velikem mestu je bilo...
Mala Maja je držala mamico za roko,
v drugi pa je držala lep rdeč balon,
na pločniku vsem na očeh.

Pa je prišla mimo gruča mladcev...
Le počilo je, balona več ni bilo...
Krohotanje in smeh je zapolnil okolico.
Mladeniči kot krdelo psov s čiki v rokah...

Ljudje so opazovali, enako policista,
in pristopila k skupini mladeničev,
jih legitimirala ter zavohala dim...
mamilo ki jim je dalo krila objestnosti.

So sence dogodkov iz preteklosti,
o takšnih ki jih čas ne skrije,
rosa nikoli ne umije,
ne letni čas zakrije.

So ljudje ki jim v naravi netiti prepir,
v ljudi okoli sebe vnašati nemir,
potem pa spravljivo govorijo,
žal še s figo v žepu jih mirijo.

Ni čas zaveznik jezičnim tem herojem,
namerno črnijo delo tistim z znojem,
še kmet bi takim dal v roke vile,
gnoj sortirat v hleve kjer so svinje mile...

Že nas topel sočen dan razvaja,
se poslavlja zima, pomlad prihaja...
Trate prvi zvončki trobentice krasijo.
ptice na krošnjah z dreves se veselijo.

Pojo, žvrgolijo saj zima z le odhaja,
čeprav še nekaj daleč je do maja,
s cvetjem polepšal nam bo dan,
srce prebudi, maja ne prespi.

Pregnal z jase košuto v gozd je drvar,
hrup žage ni posebnost, še manj čar,
ko topel sončen dan vse obdaroval,
iz zapečkov nas prepodil, pregnal.

Rad bi ti poklonil rdeč cvet,
pa ti žal ne morem ker te ni več,
a v meni še vedno živiš draga mama,
še čutim tvojo toplo dlan, slišim tvoj glas.

Rad bi da bi vse ženske spremljal nasmeh,
v težkih trenutkih pa bi začutile ljubezen,
in imele nekoga ki jih bi imel resnično rad,
razumel, tolažil, brisal solze iz lic, občutil vaš bol...

Saj ni važno da ta praznik prihaja od drugod,
vaš je in kot tak ostaja prijeten v vašem srcu,
prijeten kot rdeč dišeč cvet skozi vse leto,
da bi ga nosile v srcu vsak dan.

Je nekoč prišel na obisk v vas pomemben mož,
vsi pripravljajo, tam je tepih, nasuli svežih bodo rož,
otrok kar ducat bo zapelo, godba že se pripravlja,
je vsega spoštovanja vreden, žal slabega že zdravja.

Napočil sončen dan je, ljudje iz oklice v vas hitijo,
še orožnike in stražo za vsak slučaj tam naročijo,
nikoli se ne ve, mogoče grdega kdo kuje načrtuje,
nadvse spoštovan vsekakor varnostnike potrebuje.

Kočijah prekrasnih, konjske vprege vse občuduje,
oproda izstopijo, vsak želi da z njimi se rokuje,
a gost ki vse ga čaka sedi tam nekaj omahuje,
alergičen na cvetni prah na rože, to je najhuje.

Razpotju želja, potreb, iskanju poti,
na trenutke jih ne vidim, jih res ni?
Iščem smisel odgovarjati ljudem,
ljudem, ki mislijo, da so bogovi,
a v boj gredo le z besednimi topovi.

Zakaj bi ne smela povedati kar hočem,
le hladen zimski veter biti si želim!
Mora živim, razmišljam nad oblaki,
kjer gradove imajo vile, škrati..
ali pa sem le stvarna, realna,
tako od rojstva naučena...

Imeli Butalci svojega so kralja,
a v financah požrešen, res ne valja,
sklenili njegove so oprode,
dovolj davčne je svobode.

Bo tlaka zdaj še na padavine,
dež padal bo, cedijo se jim sline,
plačevali bodo strešni dežni davek,
izmeriti to najlažji jim je opravek...

Je pust norčavih ust,
počastil nas z obiskom,
z nasmehom, razigranim mehom,
nas razveseljuje, vsem kraljuje.

Mlado staro vse je spet norčavo,
mask pisanih lepo izrisanih,
kot da že primanjkujejo,
se novih že v zamislih kuje.

Zborovanje v mestu na praznik se zgodilo,
njih govorcev za slabosti le levičarje krivilo,
govore kot da prava vsaka njihova beseda,
a v razumu jih premagala besedna zmeda.

Mar res v nekatere duh fašizma še živi,
je žalostno, beseda povšeči se jim zdi,
drugače misleče da z njo se obmetava,
kje če kdaj začela se bo prava sprava ?

Ob kavi po jutranji zarji,
morda bi nama bolj prijala,
pridružila bi se klepetu
ob sončnem popoldnevu pomladi,
ki prvo cvetje na jasi ga je okrasilo.

Pridružila bi se na sprehodu v gozd,
kjer narava se prebuja, prepevajo ptice,
kjer sončni žarki napolnijo notranjost,
da lahko zadihaš s polnimi pljuči,
petje ptic se spremeni v zvok harfe.

Pridružujem se ti, čeprav ne vem, kdo sploh si.
A družbe nikoli ni preveč , zato pridi k meni, ne boj se noči.
Nestrpno čakam nate v temi,
v belem snegu, kjer si pustil sledi.

In čeprav te nikjer videt ni,
slutim in čutim, da v bližini si.
Naj gredo zima in sneg in megla daleč proč,
čakam pomlad in sonce in tebe in krajšo noč.

Sta lisica in polh skrivaj sklenila,
somišljenikom kopja naostrila,
z lažjo kot se spodobi zabelila,
na trgu pred krčmo bosta se dobila.

Siv medved z glavo tam le zmiguje,
ko za merjenje moči na trgu sliši,
le kaj za vsem, je kakšen vzrok,
morda polzi jima vladavina iz rok...

Le laži, intrig sta polni jezikavi revi,
največkrat času prilagodljivi šlevi,
ki važno jima da enaki so za njima,
naj poletje bo, pomlad ali še zima.

Tavam v megli neznanega,
blodim v zmešnjavi tega časa.
Dvomi vrste se dan in noč,
le kam plove ta barka in mi z njo?

Kam obrnil jo bo veter prihodnosti?
Jo še imamo.. svojo prihodnost?
Kje barka vseh norosti bo pristala?
Veš ti, mama?

Danes zvečer sprehajam mojega psa Flokija.
Nekoliko pred menoj fant sprehaja dekle..
Pred njima policisti sprehajajo voznika,
Ta večer sprehaja neprijetna megla
Maček je hotel sprehajati Flokija...
Pa takšno že čudno sprehajanje...
Zdaj sprehajam še neznance...
Mogoče mi bo kdo sledil !
Pa takšna beseda...

jože.k

Izriše lik se matere spet tam očeta,
ko lotil sem se prvega takrat kolesa
travnih stezic, preproste domačije,
a tistih poti več ni da sonce obsije.

Odraščal izpolnil dolg sem domovini.
ob glasbi vedno vesel ognil se sivini,
tam kjer Vardar teče in kraj lepo krasi,
po tistih časih srce hrepeni videti želi.

To počnejo tudi drugi a večina ljudi molči,
preproste laži začno verjeti, lahko se zgodi.
A nek Kljukec se jim zasmili, vsem razlaga,
menda nekdo želi naj zmaga zmeda, zgaga.

Denar ima, shranjeval ga je že od nekoč,
delal še kot mesar, bil drugim je v pomoč,
hodil za pusta je okoli, lepo ljudem igral,
najlepšo masko imel, denar na kupček dal.

------------------------------------------------
Dovolj je en Bog,
ki te ljubi,
dovolj je eno srce
ki ga ljubiš,
ki te ljubi močno.

Vendar ni tako lahko,
te dobiti, večno -
večno vroče se ljubiti
To pa kar vsako srce želi
vsaka duša govori.

''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
...če bi bil viden.
obraz angela -
spoznal bi lice -
naših sanji -
lepoto duše.

Prebiram verze vse -
biser najdem v besedah -
vsake vrstice kjer srce -
žene dekleta,
srce vsakega -
piše sanje svoje -
zato kjer je -
z ljubeznijo pisano,
objel bi vse.

Ali sem te izdal?
Si odšla?
Čutim, da te ni.
Prodal te nisem, ker ni bogov
ki sposobni so plačati ceno,
vrednote in "lepote" tvoje,

Kje si, saj bila z mano vselej,
kadar sem te potreboval....
Kje si?
Sam sem, kakor prazen vodnjak.

Preostane nam le boj,
bratje, sestre, kamne v roke,
zasuli bomo gnoj,
ki ob prihodnost spravlja nam otroke.

Odložimo še zadnjič strah,
debele palice vzemite,
stolkli, poteptali bomo v prah,
kralje, farizeje in levite.

Namesto ven v naravo

grem na sprehod

med vrstice

zanimivih knjig.

Še raje se zatečem

v katakombe

svojega nemirnega duha.

Danijela Premzl