Razpotju želja, potreb, iskanju poti,
na trenutke jih ne vidim, jih res ni?
Iščem smisel odgovarjati ljudem,
ljudem, ki mislijo, da so bogovi,
a v boj gredo le z besednimi topovi.

Zakaj bi ne smela povedati kar hočem,
le hladen zimski veter biti si želim!
Mora živim, razmišljam nad oblaki,
kjer gradove imajo vile, škrati..
ali pa sem le stvarna, realna,
tako od rojstva naučena...

So nekateri, ki razmišljajo drugače,
z usti polnimi govore, jedo pogače,
a meni ponujajo ostane, le drobtine,
se jim po nasprotovanju cedijo sline,
če nasmeh drugim z lic izgine.

Le nikar, morda jutri dan se bo spremenil,
vas nekatere veter bo dneva skril, prepodil.
Kot pomlad zimo hlad vam misli po pokril,
kjer boste kot zveri strpno čakali plen,
tam spet ždeli, kot zapečkar prepirljivi, len.