Zavedanje, da smo v krizi je torej predpogoj za delovanje v zvezi s krizo.
Zraven tega je potrebna strast, radovednost, raziskovalni duh in občutek neomajne potrebe po soočanju s krizo in »iskanju« povsem novih rešitev.

Te nove rešitve pa nikakor niso le površne, delne, ampak celostne in zato trajne.
Mnogi parcialni strokovnjaki prinašajo prav take necelostne rešitve in zato je videti kot bi krpali stare, med tem ko nenehno povzročajo nove in nove luknje in še hujše krize.

Kaj je sploh kriza?
Kriza je stanje v katerem je rezultat drugačen od tistega, ki smo si ga predstavljali in si ga želeli.
Posledično torej gre za krizo naših predstav in naših želja, v so odnosu s stvarnostjo.
Kadar to dvoje med seboj ni usklajeno, nastopi kriza.
S krizo je skoraj praviloma povezano tudi razočaranje. Mnogi v takih stanjih začnejo iskati krivce, drugi grizejo sebe in se opijajo na najrazličnejše načine ali celo ubijajo…

V krizah se pojavljajo mnogi reševalci in celo odrešitelji, pridigarji.
Mnogi se zelo radi oprimejo raznih tovrstnih avtoritet ker so preveč zmedeni, ker ne poznajo samih sebe in so pogojeni, da raje sledijo avtoritetam kot pa da se začnejo sami učiti.

Nekateri ljudje so preprosto rojeni za uspeh, tako vsaj trdijo znanstveniki z Univerze v Edinburgu.

Znanstveniki verjamejo, da se uspešni ljudje že rodijo uspešni, dokaze za to pa nosijo izsledki raziskave, ki pravijo, da so odločnost, samonadzor, družabnost in naravnanost k ciljem zapisani v genih. Vse lastnosti, ki so potrebne za uspeh, naj bi bile torej zapisane v DNK, v manjši obliki pa se jih lahko tudi priučimo.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

V soboto, 11. februarja, je v apartmaju prestižnega losangeleškega hotela preminila pevska diva Whitney Houston, stara le 48 let. Potem ko se predolgo ni vrnila iz kopalnice, je osebje vdrlo v sobo in pevko našlo potopljeno v kadi. Da bo ironija večja, se je po daljšem obdobju hudih življenjskih preizkušenj odločila napraviti comeback, bila je optimistična in v vzponu.

Da pa bo zgodba še nekoliko bizarna, pa se je to zgodilo na predvečer gala podelitve glasbenih nagrad grammy, torej srečanja zvezd, ki ga ne sme zamuditi nihče, ki naj bi v glasbenem svetu kaj pomenil. Kot nekakšen opomnik, kako minljivo je vse skupaj …

Kaj to ima ljubezen, ali bolje rečeno česar nima, da je od vekomaj edina, ki nas poteši popolnoma, pa če imamo veliko materialnih reči ali pa skoraj ničesar?

Zdi se kot, da sreča ne bi bila odvisna od količine tega kar imaš, temveč bolj od tistega česar nimaš.
To kar imamo nam sicer zadovoljuje mnoge potrebe, a najbolj globoko potrebo po sreči očitno ne.
Nekateri nimajo veliko, a so dostikrat videti bolj izpolnjeni kot mnogi, ki imajo vsega na pretek.

Človek se skozi vzgojo in izobraževanje ne razvija celostno ampak le delno.
Skozi celotno naše odraščanje smo bili deležni vcepljanju silnih družbenih in kolektivnih vzorcev, v katere sodijo tudi religijski in verski vzorci.
Naši učitelji in starši so vsekakor tudi sami produkt takih vzorcev in posledično jih prenašajo na tiste, ki jih vzgajajo.

Mnogi napotki pravijo: »Ne obsojaj, bodi samokritičen…, sprejmi vse…«.
Cerkev uči: »Grehi so v tebi, očisti jih…, sprejmi trpljenje kot del procesa očiščevanja na poti do nebes…, bodi ponižen…«.

Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

UROŠ BRUMEN prisluhne energijam angelov in je prevodnik sporočil iz sfere čistega Božanskega zavedanja. Pogovor je prvi korak do sebe ter ključ do spoznanja resnice, zato je svoje znanje, življenjske preizkušnje in danosti spretno združil v celoto. Pri svojem delu uporablja tudi svoje avtorske angelske karte »LUSANA«. Kot svetovalec je že mnogim pomagal pri izboljšanju samopodobe ter pri komunikaciji s Seboj. Ob soustvarjanju revije Hana in s svojstvenim pristopom vam želi razodeti skrivnost zlatega ključa od vrat, ki vodi na pot harmonije življenja.

Ujetost v kalupu današnje civilizacije je dejanska prispodoba dogajanja v življenju vsakega posameznika. Če se temu kalupu prilagodiš, ne izstopaš. Če pa želiš v okvirju tega kalupa narediti še kaj več in tako izraziti svojo osebnost, si slej ko prej kamen spotike na poti tistih, katerim nisi pogodu, ali pa so si o tebi izrisali neko podobo ali vlogo, ki bi jo moral ti kot posameznik odigrati v njihovem življenju.

Vselej imej pred seboj svojo želeno samopodobo in bodi trdno prepričan o tem, da ji boš dan za dnem čedalje bolj podoben.

Neguj v sebi prijazne, ljubeče in ustvarjalne misli. Ni nujno, da so plod tvojega razuma, lahko si jih tudi izposodiš od koga drugega, predvsem od tistih, ki jih na nek način smatraš za svoje vzornike. Pomembno je le to, da si dovolj trdno prepričan v učinkovito moč teh pozitivnih misli in da si pripravljen storiti res vse, kar je v tvoji moči, da bi te misli lahko postale del tvoje resničnosti.

Štiri na dan potrebujemo za preživetje. Osem za normalno življenje in dvanajst na dan za rast. Potrebujemo jih za zdravje, saj pomagajo imunskemu sistemu, da zdrži najrazličnejše negativne pritiske. To, kar opisujem, zdravi depresijo, zmanjšuje stres in najlepše uspava.

Poživlja, pomlajuje in nima stranskih učinkov. Je povsem naravno, brez umetnih dodatkov, je organskega izvora in je stoodstotno prijazno do okolja. Je tudi idealno darilo, primerno za vsako priložnost. Pa še zavijati v darilni papir ali kako drugače aranžirati ga ni potrebno. Zabavno ga je prejemati, prav tako zabavno dajati.

Kako na vzgojo otroka vplivajo medsebojni konflikti med staršema? Zakaj se pri težavah doma vedno znova pojavlja razvajenost? Čeprav naj bi bila ločitev zadnji zasilni izhod, jih je v svetu pa tudi pri nas čedalje več. Po letih razhajanj, trenj, prepirov in negativnih emocij staršema ločitev običajno prinese blagoslov ali vsaj olajšanje, medtem ko je za otroka razveza skoraj vedno največja katastrofa, ki jo lahko doživi.

Starši svoje spore razširijo tudi na otroke in otroci niso nič drugega kot bojno polje, na katerem preizkušata svoje moči. Običajno se takšni starši borijo za svoje otroke, jih rešujejo iz krempljev drugega starša, ki jih uničuje ali jih branijo pred njim. Otroci so žrtev, starša pa sebe in drug drugega prikazujeta kot dobrega oz slabega, ne zavedata pa se, kakšno škodo povzročata s tem otroku.

Nekoč je v babičini kleti vse dišalo po jesenskih darovih shranjenih v zemlji, lesu in slami.
Vonjave sadja in zelenjave so bile nadvse prijetne in intenzivne, okus hrane pa pristen, naraven, osvežujoč.

Ljudje na kmetiji so sicer delali cele dneve za preživetje, a tempo življenja je bil neprimerno bolj blag kot je danes.
Prav zaradi čedalje hitrejšega tempa je videti kot, da nam življenje nekako spolzi skozi prste.
Kot bi človek pred nečim bežal in to bežanje nenehno pospeševal.

Od potopitve Titanika (1912) - Velikana, do lani nasedle Concordie (2011) - Sloge, Soglasja, je preteklo 100 let, kar je le dober vdih in izdih ene inkarnacije.

Potopil se je "ponos civilizacije" z veliko žrtvami, lani pa je nasedla "megalomanija človeštva", na srečo brez velikih žrtev.

Svetovna dogodka sporočata: "Ljudje, poskrbite za Slogo in Soglasje, kajti luknje in razpoke v barki Civilizacije povzročajo sebičnost, požrešnost, tekmovanje in boj za prevlado. Pričnite sodelovati, kajti le duh Skupne Zavesti vas lahko naredi za Velikane."

Svit Valovnik

Piše: Gaja V. v novi Hani www.revija-hana.com

Razveza zakona
Pisateljica Rita Nakashima Brock je napisala: »SPOSOBNOST, DA DELUJEŠ V LJUBEZNI IN Z NJO, DA SI NENASILEN, ŠIROKOSRČEN IN DA SPOŠTUJEŠ PRAVICE IN POTREBE DRUGIH, IZHAJA IZ TEGA, DA STA TI BILA V OTROŠTVU NAKLONJENA ŠIROKOSRČNA IN NEŽNA LJUBEZEN TER SPOŠTOVANJE.«

Razveza zakona je zelo huda čustvena obremenitev za vso družino, še posebej boleče to občutijo otroci. Starši se ob razvezi zakona premalo zavedajo posledic, ki jih to obdobje lahko pusti na otroku. Pogosto so tako obremenjeni s svojimi težavami in nesoglasji, da pozabijo na najranljivejša bitja – na svoje otroke. Otroci zaradi svoje negotovosti in strahu dogajanje med starši pozorno spremljajo, čeprav ga ne razumejo. So zmedeni, prestrašeni, prizadeti, žalostni. Sprejeti morajo vse, kar se dogaja okoli njih, in na to nimajo nobenega vpliva.

Mnogi se na različne načine trudijo osvoboditi starih vsebin, starih vzorcev.
Del tega starega je tudi strah, bolečina, trpljenje…
Staro je prav vse kar je shranjeno v spominu.
Toda v spominu je shranjeno tudi znanje in izkušnje potrebno za preživetje.

Kaj torej sploh pomeni osvoboditev od vsega starega?

Osvoboditev od starega ne pomeni blokado ali poslabšanje spomina.
To preprosto pomeni povsem novo razumevanje prave vloge vsega starega v naših življenjih.
Namreč odnos, ki ga sedaj imamo do starega in vseh starih vsebin, je v glavnem nezavedna identifikacija s starim in poveličevanje njegove vloge ali pa odrivanje in bežanje od dela teh vsebin.

Le kaj bi brez tistih, ki iščejo znanstven odgovor na vprašanja, ki se tičejo razmerij med moškimi in ženskami. Raziskovalci (da, sliši se zelo klišejsko, a slovenščina žal nima drugega primernega izraza) z Univerze Radboud na Nizozemskem so poskusili na znanstven način potrditi staro modrost, da se moškim ob prisotnosti predstavnice nasprotnega spola zmanjšajo kognitivne sposobnosti.

Izkazalo se je, da stara, izkustveno potrjena modrost drži. Z dvema poskusoma so dokazali, da se miselne sposobnosti moških zmanjšajo že, če vedo, da je v bližini ženska (in je ne vidijo) ali celo, če zgolj pričakujejo stik z žensko. Nasprotno pa poslabšanja miselnih sposobnosti niso opazili pri ženskah, ki so vedele, da jih opazuje moški ali pa so pričakovale stik z osebo moškega spola.

Temeljno vprašanje filozofije danes, pravi Alain Badiou, je vprašanje razmerja med končnim in neskončnim. Ali natančneje rečeno: naša dolžnost je, da na nov način oblikujemo vprašanje ali problem, povezan z razmerji med končnim in neskončnim. Zakaj je treba govoriti o taki dolžnosti? O njej je treba govoriti zato, ker obstaja obdobje, ki ga ustvarjajo ljudje, v njem pa se dogaja nekaj zelo posebnega.

To je obdobje prehoda iz enega sveta v drugega, iz ene realnosti v drugo, iz enega reda v drugega. Kar sicer v družbenem polju ni vidno, je nenadoma povsem očitno. Ekscesi, perverznosti, patologija, skrajni pojavi, manipuliranje z ljudmi, nevidno družbeno nasilje – vse je kot na dlani in vsakdo se lahko prepriča na svoje oči o tem, kar se je ves čas že dogajalo. To so zelo vznemirljivi časi.

Družinski zakonik v temeljih spreminja pojmovanje družine.

Življenski skupnosti ženske in moškega namreč ne priznava posebnega pomena za zasnovanje družine. / 3 člen /

S tem družina ni več vrednota, ampak definicija.

D. zakonik ne prinaša novih pravic enostarševskim, ovdovelim ,ločenim, rejniškim, neporočenim in poročenim družinam.

Tako se bodo zbegano spraševali tisti ''srečni'' otroci, ki jih bodo, kot ljubka darila, dobili /z blagoslovom države/ , že vnaprej zagarantirano - a nikjer preverjeno!, -ljubeči homosksualni pari.

Torej vsi ti otroci, ki bodo, ko bodo vsaj malo odrasli, spoznali, da so njihovo ''jajce'' podtaknili v čisto drugo gnezdo, kot je pa njhovo - lastno.

Začudeno in z malo otroške zavisti, bodo gledali tiste svoje sovrstnike in sošolce, ki imajo oba, in mamico in očka, oni pa, namesto tega, dve ''tetici'', ali dva 'strička'.

In, ki se bodo, nemara z žalostjo v očeh spraševali: Ampaak kdo in kje sta moja prava mamica in oči ?

V gorskih višavah sredi neokrnjene narave in lepote, v nedostopnem skalovju, se prebuja gospodar višav.

Zgodnji jutranji žarki sonca so orla prebudili v hipu in že je zamahnil s svojimi mogočnimi krili, ter se dvignil v praznino širnega neba.

Nikjer nobenih omejitev, nikjer poti in ovir, le neskončna svoboda gibanja v vseh smereh.
Ko bo čas za lov, ga bo na to spomnil njegov prazen želodec, sedaj pa še nima nobenih planov kaj bo počel ta hip.

Zato se je v celoti prepustil čarobnemu življenju, ki mu je podarjeno.
Tako je življenje orla.

V mesecu marcu imamo ženske kar dva posebej nam namenjena dneva. Prvi je posvečen vsem ženskam, drugi pa ženskam, ki so tudi matere. Če si ženska, mati in imaš ta mesec še rojstni dan, si sploh ne predstavljam, kako zvoziš.

Pridna čebelica
Pred okoli sto leti je bilo povsem nepredstavljivo, da ženska vodi državo, s svojim volilnim glasom vpliva na sestavo političnega telesa, se izobražuje, poklicno udejstvuje, služi svoj denar, se odloča o tem, s kom bo ali ne vstopila v intimne odnose, bo ali ne imele otroke … Ja, o vseh teh, nam tako samoumevnih, pravicah, so naše (pra)babice lahko le sanjale. V določenih predelih sveta, žal, o njih ženske sanjajo še tudi danes.

Človek in njegova želja po svobodi sta neločljiva skozi vso zgodovino do danes in tako bo tudi v prihodnosti, saj smo dosegli le »relativno svobodo, svobodo ega«.

Tudi danes ko se zdi, da nekateri živimo v svobodnih demokratičnih družbah z mnogimi svoboščinami in človekovimi pravicami, je videti, da s to svobodo nekaj ni povsem kot bi moralo biti.
Te svobode so priborjene največkrat s krvjo in trpljenjem.
Priboril jih je ego na načine kot pač zna, največkrat z orožjem in nasilnimi dejanji.
Sami lahko vidimo kako mnogi pojmujejo svobodo, ki postane nič kaj drugega kot anarhija in silna zmeda.

Skozi stoletja in tisočletja razvoja se je človeški ego le krepil.
Stvari s katerimi se je posameznik sploh lahko poistovetil je nekoč bilo manj, z razvojem pa čedalje več.
Sprva se je človek identificiral s skupino, plemenom, kasneje pa z nacijo.

Prepričanja, verovanja, tradicija, trenutna spoznanja in znanja, partner, čustva, ideje, , guruji, bogovi…, za vse to se je človek vezal in vse to je postal njegov ego, ki je tvoril skupaj z drugimi kolektivni ego.
Tako je nastajal »jaz«.
Jaz je tudi vezanost za telo, za materialno, vidno, izmerljivo…

Potreba je znotraj tebe, če ji slediš. Komurkoli slediš imaš neko potrebo. Dokler… Dokler ne sprevidiš in ko sprevidiš takrat veš, da je to bila le potreba. In od takrat naprej lahko hodiš za nekom, ker ti je zabavno.

Vsak od nas se je rodil »nepopisan« s potrebami. V potrebe je človeško življenje postavil koncept definicij. Abstraktna forma, ki nima nič skupnega s tem kar se v resnici dogaja. Neka zgodba, ki jo je nekdo povedal in jo zdaj trobijo že vsi, ki so jo kdajkoli slišali in ji začeli verjeti. »Ljudje smo hodeče potrebe…«

Vendar pa je resnica nekolikanj drugačna. Kaj če bi se rodili v družbi, kjer ne bi izražali potreb temveč le naklonjenost, ljubezen. Do njihovega izraza niti ne bi prišlo, vse dokler, dokler ne bi srečali nekoga s potrebo. In ko bi nas ta naučil potrebe, bi že imeli definicijo potrebe, ki bi jo potem širili naprej kot kakšno dogmo, posledica tega pa bi bile takšne ali drugačne.