Na sestanku pomembnih prodajalcev iz cele države, je imel »velika živina«, mož, ki je v zadnjih dvajsetih letih na področju prodaje dosegal najboljše rezultate, govor. Imel je celo boljše rezultate od direktorja podjetja, v katerem je delal, tudi zaslužil je več kot on.
Rekel je: »Zdaj vam bom razkril skrivnost mojega uspeha.«

»Napisal sem jo na papir in ga dal v tole kuverto. A uspeh si je treba prislužiti. Zato bom kuverto prodal tistemu, ki bo zanjo največ ponudil. Dam vam svojo besedo, da je v kuverti to, kar sem obljubil - skrivnost mojega uspeha, ne samo na področju prodaje, ampak tudi na splošno v življenju.«

Naše ideje o Zlu
(Mahatma letters, kronološka izdaja, 88. pismo)

Naše ideje o Zlu. Zlo samo po sebi ne obstaja. To je le odsotnost dobrega in obstaja le za tistega, ki je žrtev Zla. Zlo izhaja iz dveh vzrokov. Nič bolj kot Dobro je tudi Zlo neodvisen vzrok, ki izhaja iz narave. Narava sama po sebi ni ne Dobra, ne Zla. Narava le sledi nespremenljivim zakonom, po katerih daje življenje in radost ali pa pošlje trpljenje in smrt in uniči to kar je kreirala.

Narava ima zdravilo za vsak strup in s svojimi zakoni nagradi vsako trpljenje. Metulj, ki ga je pojedel ptič, postane ta ptič in ptiček, ki ga ubije žival preide v višjo obliko. To je slepi zakon bistva in večne urejenosti stvari. Zato ne moremo govoriti o Zlu v Naravi. Človeštvo samo je izvor Zla. Zlo je pretiravnje Dobrega. Izvira iz človeške sebičnosti in pohlepa.

»Direktno doživljanje« ni povsem ustrezen opis za stanje, v katerem sta opazovalec in opazovano eno, a boljšega izraza za to stanje ne najdem.

Taka stanja najbrž doživljamo prav vsi, pa čeprav le za kratek čas.
Ko nas prešine kaka nenadna lepota, ob kateri »zastane dih«, nastane trenutek v katerem misel popolnoma utihne in ne prevaja te lepote v svoj svet dualnosti.

Prav zaradi tega nevmešavanja misli, je prisotna gola resničnost osvobojena vsakega opisovanja, primerjanja, tehtanja, ocenjevanja…. To je preprosto lepota sama po sebi.

Včasih smo slabo spali, že prejšnji dan je bil naporen, ni nam šlo vse po načrtu, nekaj nam je “padlo v vodo”, postajamo vedno bolj žalostni, se kregamo ali zapiramo vase, nato pa ...

1. Poskusite videti v vsakem slabem kaj dobrega. Tudi v najbolj kritičnih situacijah si rečite. Lahko bi bilo še slabše.

2. Če nam to ne pomaga, poskusite z dnevnikom hvaležnosti ali beležko hvaležnosti. Napišite pet stvari za katere se zahvaljujete. Nimate idej? Na primer: hvaležen-a sem, ker sem pojedel-a dober zajtrk, hvaležen-a sem, ker sem  se uredil-a , hvaležen-a sem, ker sem  videl-a sončni vzhod, zahod, hvaležen-a sem, ker sem srečal-a zanimive ljudi, hvaležen-a sem, ker sem lahko šel-a na kavico. Če je teh stvari še več, lahko nadaljujete. Hvaležen-a sem, ker sem lahko šel-a v kino, hvaležen-a sem, da imam stanovanje, hvaležen-a sem, da imam televizijo, hvaležen-a sem, da so vrteli dober film na TV itd. Vse kar se vam zgodi in naredi, ste lahko hvaležni. Tudi slabim trenutkim, ker se iz njih kaj naučite.

Svoja življenja ljudje v glavnem preživimo v oklepih lastnih starih vsebin, shranjenih v skladišču spomina.
Veliko takih vsebin je balastnih, nepotrebnih.
Del teh vsebin tvorijo strahovi vseh vrst in avtomatične, mehanske reakcije na življenjske izzive, ter zbrano znanje in izkušnje, ki pa jih potrebujemo za preživetje.

To kar je vsem tem vsebinam skupnega je, da nam le te otežujejo in popačijo direktno doživljanje sebe in sveta.
Zaradi teh zbranih vsebin torej doživljamo sebe in svet indirektno.

Z Ino sem se srečal na prvi poganski konferenci. Ob njej sem zaznal pridih naših starih, starih bogov in boginj. Kot da bi bila boginja Živa ob meni. Začutil sem ponos, ker imam svoje lastne avtohtone korenine. Začutil sem energije starih boginj naše rodne zemlje.

Slab mesec kasneje sem odšel k Ini domov, da bi z njo naredil intervju. Gospa Ina je ženska belih las in tako mladostne in prodorne energije, da osupne vsakega sogovornika. Ogromno ve in ima kot avtentična intelektualka zelo jasna in unikatna stališča. Med kramljanjem z Ino sem spoznal, da kljub svoji ognjevitosti zelo sočustvuje z ljudmi. Vidim jo kot živ arhetip modre ženske (kot žensko modrijanko), ki je močno povezana z Naravo. Čez lužo takim ljudem rečejo, da so narodni zaklad. Ina je ravno to - ženska, katere modrost in katere bitje je ogromne vrednosti za slovenski narod.

Princeske, ki srečajo svoje prince in potem srečno živijo do konca svojih dni, so samo še v pravljicah, pa še te se vedno bolj izgubljajo. Pa se je ljubezen od tistih davnih dni v čem spremenila? Ali si današnja dekleta morda ne želijo moža, ki jo bo ljubil? Ali si naši fantje ne želijo dekleta, ki ga bo razumela? Ali so se naša čustva in vrednote od tistih davnih časov res tako zelo spremenila? V bistvu ne. A hkrati se porodi vprašanje, čemu pa potem nismo srečni? Čemu imamo vsi občutek, da smo nekaj izgubili in skušamo najti?

Odgovore na vsa ta vprašanja, ki tarejo mnoge od nas, predvsem ženske, je novinarka Jadranka Oblak dobila pri znanem učitelju, mojstru, točneje preroku in belem magu, Dragutinu Barušiću.
Na njegovih predavanjih, ki jih ima vsak petek zvečer v Celju, ob sredah popoldne pa v Zagrebu, je marsikdo spoznal, zakaj v odnosu prihaja do prepirov in kako uživati in biti srečen.

Mar je zdrava atmosfera v današnjem času vsesplošnega onesnaženja okolja, materialnega pohlepa, nezadovoljstva, krize, kriminala, lakote in bolezni sploh mogoča? In vendar, vstopila sem v prostor, poln prijaznih in nasmejanih obrazov. Počutila sem se sprejeto in dobrodošlo. Stala sem pred nasmejanim, preprostim človekom, ki ni v ničemer izstopal, čeprav so ga predstavili kot učitelja in mojstra. Dragutin Barušić, mojster, učitelj, zdravitelj, prerok, beli mag – in predsednik nevladne organizacije Zdrava atmosfera, ki ima svoj sedež na Hrvaškem in v Sloveniji.

Ljudje izmenjujemo svoje misli, srce pa ostaja hladno. Pri Dragu je vsaka misel namenjena dobroti. V človeku prebudi zavedanje njegove duše, ki je ne poznamo in zato ne uresničimo vseh svojih talentov. Zakaj človek tako težko prepozna svoje pravo bistvo?

»Spomnite se prvega dne šole. Niso nam dovolili, da bi bili spontani. Nekateri to imenujejo disciplina. V resnici je podrejanje in omejuje človekov razvoj. Otroke je treba informirati, vendar samo z dobroto, tako da zagotovimo njihov razvoj.«

Vedno več ljudi se obrača name, ker se jim zdi, da sploh ne vedo, kaj si v življenju želijo, ob tem pa čutijo globoko nezadovoljstvo. V pogovoru kmalu ugotovimo, da je njihov resnični problem močan strah. Ker so enkrat že bili razočarani ali prizadeti, si sploh ne upajo več razmišljati o svojih željah. Živijo brez jasnih ciljev, ker jih je strah neuspeha. Ob tem pa doživljajo vse močnejši občutek praznine, neizpolnjenosti ali nesmisla.

Strah je naš najhujši sovražnik. Tudi če z življenjem nismo zadovoljni, si ne upamo narediti spremembe, ker se bojimo, da bi lahko bilo še slabše. Zaradi strahu se izgubljamo v črnih mislih. Drži nas ujete v spominih na neprijetne izkušnje. Živimo brez ciljev, ker smo se uspeli prepričati, da sploh ne vemo, kaj si želimo. V resnici pa nas je strah, da se nam želje ne bodo uresničile, zato se jim raje v naprej odrekamo. To potrjuje tudi moja svetovalna praksa. Ko strankam pomagam, da prepoznajo svoj strah, naenkrat zelo jasno vedo tudi, česa si v življenju želijo.

Piše: Gaja V. v novi Hani www.revija-hana.com

Danes je moj dan in vedno se na ta dan počutim praznično. Je dan mojega rojstva. Vsako leto se v meni prebudijo nova vprašanja in vedno, ampak res vedno, naredim analizo svojega življenja. Kaj sem naredila prav? Kaj narobe? Seveda so poti mojega življenja, ki bi jih še enkrat prehodila, ne da bi karkoli spremenila, nekatere bi samo malo spremenila, so pa tudi takšne, pri katerih si želim, da jih sploh ne bi bilo. Saj poznate tisto znamenito misel: »Če bi bila še enkrat mlada bi …«

Opazila sem, da se z leti spreminjam: postajam zrelejša, modrejša, prijaznejša, strpnejša in upam, da to opazijo tudi člani moje družine in moji prijatelji. Z leti sem postala samozavestnejša in ponosna na stvari, ki jih zmorem in znam. Vsako leto sem bolj povezana z naravo, vse bolj zdravo se prehranjujem in moje misli so vse bolj mirne in pozitivne.

IGRA.

Večina ljudi misli, da je življenje bitka, toda življenje ni bitka, ampak igra. Vendar je to igra, ki je ne moremo uspešno igrati brez poznavanja božjega zakona. Stara in Nova zaveza podajata pravila igre čudovito jasno. Jezus Kristus nas je učil velike igre dajanja in sprejemanja.

» Kar seješ, to žanješ.« To pomeni, da se človeku povrne vse, kar reče ali naredi. Kar da, to bo tudi dobil.

Če daje sovraštvo, bo tudi prejel sovraštvo; če daje ljubezen, bo dobil ljubezen, če neprestano kritizira, bo tudi sam kritiziran; če laže, bodo lagali tudi njemu; če goljufa, bo goljufan. Uči nas tudi, da igra v igri življenja vodilno vlogo sposobnost predstavljanja ( vizualizacije).

Ko se prebudiš iz sveta sanj in nekakšne hipnoze, ter zagledaš, zavohaš, vsrkaš, globoko vdahneš in zaživiš s polnimi pljuči, brezmejno lepoto življenja in ko te radost izpolni do zadnje celice, potem si se končno zbudil doma.
Ko se prebudiš iz sveta sanj in se pred teboj razkrije vse za kar si bil slep, ter nedovzeten, ko odpade še zadnji dvom in zadnja identifikacija, je svoboda edino živo dejstvo, ki je kadarkoli v resnici obstajalo.

Ko se prebudiš iz sveta sanj, vidiš mnoge kako sanjajo o tej svobodi, a so hkrati preveč zmedeni in prestrašeni, da bi tvegali in zapustili to lažno varnost.
Vidiš kako si želijo dobiti opise, informacije, znanje o tej svobodi, medtem ko se še zmeraj trdno oklepajo svojega »varnega« starega položaja.

Zavedanje, da smo v krizi je torej predpogoj za delovanje v zvezi s krizo.
Zraven tega je potrebna strast, radovednost, raziskovalni duh in občutek neomajne potrebe po soočanju s krizo in »iskanju« povsem novih rešitev.

Te nove rešitve pa nikakor niso le površne, delne, ampak celostne in zato trajne.
Mnogi parcialni strokovnjaki prinašajo prav take necelostne rešitve in zato je videti kot bi krpali stare, med tem ko nenehno povzročajo nove in nove luknje in še hujše krize.

Kaj je sploh kriza?
Kriza je stanje v katerem je rezultat drugačen od tistega, ki smo si ga predstavljali in si ga želeli.
Posledično torej gre za krizo naših predstav in naših želja, v so odnosu s stvarnostjo.
Kadar to dvoje med seboj ni usklajeno, nastopi kriza.
S krizo je skoraj praviloma povezano tudi razočaranje. Mnogi v takih stanjih začnejo iskati krivce, drugi grizejo sebe in se opijajo na najrazličnejše načine ali celo ubijajo…

V krizah se pojavljajo mnogi reševalci in celo odrešitelji, pridigarji.
Mnogi se zelo radi oprimejo raznih tovrstnih avtoritet ker so preveč zmedeni, ker ne poznajo samih sebe in so pogojeni, da raje sledijo avtoritetam kot pa da se začnejo sami učiti.

Nekateri ljudje so preprosto rojeni za uspeh, tako vsaj trdijo znanstveniki z Univerze v Edinburgu.

Znanstveniki verjamejo, da se uspešni ljudje že rodijo uspešni, dokaze za to pa nosijo izsledki raziskave, ki pravijo, da so odločnost, samonadzor, družabnost in naravnanost k ciljem zapisani v genih. Vse lastnosti, ki so potrebne za uspeh, naj bi bile torej zapisane v DNK, v manjši obliki pa se jih lahko tudi priučimo.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

V soboto, 11. februarja, je v apartmaju prestižnega losangeleškega hotela preminila pevska diva Whitney Houston, stara le 48 let. Potem ko se predolgo ni vrnila iz kopalnice, je osebje vdrlo v sobo in pevko našlo potopljeno v kadi. Da bo ironija večja, se je po daljšem obdobju hudih življenjskih preizkušenj odločila napraviti comeback, bila je optimistična in v vzponu.

Da pa bo zgodba še nekoliko bizarna, pa se je to zgodilo na predvečer gala podelitve glasbenih nagrad grammy, torej srečanja zvezd, ki ga ne sme zamuditi nihče, ki naj bi v glasbenem svetu kaj pomenil. Kot nekakšen opomnik, kako minljivo je vse skupaj …

Kaj to ima ljubezen, ali bolje rečeno česar nima, da je od vekomaj edina, ki nas poteši popolnoma, pa če imamo veliko materialnih reči ali pa skoraj ničesar?

Zdi se kot, da sreča ne bi bila odvisna od količine tega kar imaš, temveč bolj od tistega česar nimaš.
To kar imamo nam sicer zadovoljuje mnoge potrebe, a najbolj globoko potrebo po sreči očitno ne.
Nekateri nimajo veliko, a so dostikrat videti bolj izpolnjeni kot mnogi, ki imajo vsega na pretek.

Človek se skozi vzgojo in izobraževanje ne razvija celostno ampak le delno.
Skozi celotno naše odraščanje smo bili deležni vcepljanju silnih družbenih in kolektivnih vzorcev, v katere sodijo tudi religijski in verski vzorci.
Naši učitelji in starši so vsekakor tudi sami produkt takih vzorcev in posledično jih prenašajo na tiste, ki jih vzgajajo.

Mnogi napotki pravijo: »Ne obsojaj, bodi samokritičen…, sprejmi vse…«.
Cerkev uči: »Grehi so v tebi, očisti jih…, sprejmi trpljenje kot del procesa očiščevanja na poti do nebes…, bodi ponižen…«.

Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

UROŠ BRUMEN prisluhne energijam angelov in je prevodnik sporočil iz sfere čistega Božanskega zavedanja. Pogovor je prvi korak do sebe ter ključ do spoznanja resnice, zato je svoje znanje, življenjske preizkušnje in danosti spretno združil v celoto. Pri svojem delu uporablja tudi svoje avtorske angelske karte »LUSANA«. Kot svetovalec je že mnogim pomagal pri izboljšanju samopodobe ter pri komunikaciji s Seboj. Ob soustvarjanju revije Hana in s svojstvenim pristopom vam želi razodeti skrivnost zlatega ključa od vrat, ki vodi na pot harmonije življenja.

Ujetost v kalupu današnje civilizacije je dejanska prispodoba dogajanja v življenju vsakega posameznika. Če se temu kalupu prilagodiš, ne izstopaš. Če pa želiš v okvirju tega kalupa narediti še kaj več in tako izraziti svojo osebnost, si slej ko prej kamen spotike na poti tistih, katerim nisi pogodu, ali pa so si o tebi izrisali neko podobo ali vlogo, ki bi jo moral ti kot posameznik odigrati v njihovem življenju.

Vselej imej pred seboj svojo želeno samopodobo in bodi trdno prepričan o tem, da ji boš dan za dnem čedalje bolj podoben.

Neguj v sebi prijazne, ljubeče in ustvarjalne misli. Ni nujno, da so plod tvojega razuma, lahko si jih tudi izposodiš od koga drugega, predvsem od tistih, ki jih na nek način smatraš za svoje vzornike. Pomembno je le to, da si dovolj trdno prepričan v učinkovito moč teh pozitivnih misli in da si pripravljen storiti res vse, kar je v tvoji moči, da bi te misli lahko postale del tvoje resničnosti.

Štiri na dan potrebujemo za preživetje. Osem za normalno življenje in dvanajst na dan za rast. Potrebujemo jih za zdravje, saj pomagajo imunskemu sistemu, da zdrži najrazličnejše negativne pritiske. To, kar opisujem, zdravi depresijo, zmanjšuje stres in najlepše uspava.

Poživlja, pomlajuje in nima stranskih učinkov. Je povsem naravno, brez umetnih dodatkov, je organskega izvora in je stoodstotno prijazno do okolja. Je tudi idealno darilo, primerno za vsako priložnost. Pa še zavijati v darilni papir ali kako drugače aranžirati ga ni potrebno. Zabavno ga je prejemati, prav tako zabavno dajati.

Kako na vzgojo otroka vplivajo medsebojni konflikti med staršema? Zakaj se pri težavah doma vedno znova pojavlja razvajenost? Čeprav naj bi bila ločitev zadnji zasilni izhod, jih je v svetu pa tudi pri nas čedalje več. Po letih razhajanj, trenj, prepirov in negativnih emocij staršema ločitev običajno prinese blagoslov ali vsaj olajšanje, medtem ko je za otroka razveza skoraj vedno največja katastrofa, ki jo lahko doživi.

Starši svoje spore razširijo tudi na otroke in otroci niso nič drugega kot bojno polje, na katerem preizkušata svoje moči. Običajno se takšni starši borijo za svoje otroke, jih rešujejo iz krempljev drugega starša, ki jih uničuje ali jih branijo pred njim. Otroci so žrtev, starša pa sebe in drug drugega prikazujeta kot dobrega oz slabega, ne zavedata pa se, kakšno škodo povzročata s tem otroku.

Nekoč je v babičini kleti vse dišalo po jesenskih darovih shranjenih v zemlji, lesu in slami.
Vonjave sadja in zelenjave so bile nadvse prijetne in intenzivne, okus hrane pa pristen, naraven, osvežujoč.

Ljudje na kmetiji so sicer delali cele dneve za preživetje, a tempo življenja je bil neprimerno bolj blag kot je danes.
Prav zaradi čedalje hitrejšega tempa je videti kot, da nam življenje nekako spolzi skozi prste.
Kot bi človek pred nečim bežal in to bežanje nenehno pospeševal.