Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Socustvovanje-Trdosrcnost-Pozitivnost

Sočustvuj, toda ne ukrepaj torek, 6. avgust 2013 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Mnogokrat psihologi poudarjajo, da je značilnost abnormalne osebnosti nesposobnost sočustvovanja. Človeka, ki ni zmožen za empatijo, opisujejo kot hladnega, trdosrčnega in nečloveškega. V družbi velja splošno prepričanje, da je sočutje znak človečnosti. Spodbuja se ga kot nekaj pozitivnega, česar potrebujemo še več, v smislu, da če bi bili ljudje bolj empatični, bi bil svet lepši. Spodbuja ga kapitalizem, kar je na prvi pogled čudno, saj prav on povzroča mnogo težav ljudi, s katerimi naj bi sočustvovali. Težava sočustvovanja je v tem, da ne vsebuje klica k aktivnosti[1] in poskusu reševanja problema, temveč je njegova narava taka, da sam proces sočustvovanja na nas učinkuje kot dejansko ukrepanje. Če si na primer ogledamo kakšen nazoren dokumentarni film, kjer so žrtve nedolžni prebivalci dežele x, nam je seveda hudo za uboge ljudi in smo pretreseni. Ker nas posnetki šokirajo do te mere, da to psihično in telesno občutimo, je to za nas sporočilo o naši humanosti. Zaradi tega imamo občutek, kot da smo nekaj naredili, da je svet že lepši, saj smo s svojo človečno empatijo doprinesli k temu. Zatorej je vsakršno nadaljnje ukrepanje nepotrebno in odvečno, saj zadošča, da se proizvedejo povsem enaki učinki kot v primeru dejanske aktivnosti.   Včasih nam zraven celo ponudijo možnost pomoči, npr. pošljite sms in darujte pol evra za lačne v Afriki ali kupite ta izdelek, čigar del denarja bomo namenili revnim otrokom. Ideja, da s svojim potroštništvom naredimo nekaj dobrega, je bizarna, vendar se zdi, da na ravni sočustvovanja in tega, da se znebimo krivde, deluje. Vse to se opira na določene podobe, fantazme, ki zameglijo našo trezno presojo. Fantazmo lahko opišemo kot zaslon, ki nam prikriva resnično grozljivost položaja. Gre za to, da si na nek način udomačimo katastrofo.[2] Primer. Žižek navaja, da so se mediji, ko so poročali o dejavnostih matere Tereze v Kalkuti, očitno opirali na fantazmatski ekran tretjega sveta. To pomeni, da so mesto predstavljali kot pekel na zemlji, razpadajočo družbo z apatičnimi prebivalci, kjer vladajo revščina, nasilje in korupcija. V to mračnost je mati Terezija prinašala žarek upanja za malodušne prebivalce ter sporočilo, da je treba revščino sprejeti kot pot do zveličanja. Toda s tem, ko je revnim in na smrt bolnim predlagala, da iščejo odrešitev v samem svojem trpljenju, jih je odvračala od tega, da bi se spraševali po vzrokih svojega težkega položaja, torej od tega, da bi svoj položaj politizirali. Hkrati pa je bogatim na Zahodu ponujala možnosti nekakšnega nadomestnega zveličanja, ko so finančno podpirali njeno dobrodelno dejavnost. Vse to je delovalo prav na ozadju fantazmatske podobe tretjega sveta kot pekla na zemlji, kot kraja, ki je tako opustošen, da trpljenja ne more ublažiti nobena politična dejavnost, temveč zgolj dobrodelnost in sočustvovanje.[3] Isto sliko je mogoče prepoznati v Afriki. Žižkov predlog je tale. Ob fantazmatskem prizoru se je vselej treba vprašati, za čigav pogled je uprizorjen in katero pripoved naj bi podpiral.[4] V Sudanu naj bi bili zgoreli otroci, ranjenci in prisilno razseljeni[5] posledica plemenskih nesoglasij, vojne ali nemirnega/revnega ozemlja, ki je tak od nekdaj ali pa vsaj zelo dolgo. Pripoved nam sporoča, da je situacija taka, da nanjo ne moremo vplivati, lahko pa izkazujemo sočutje in finančno pomagamo. Tak pogled nam omogoča, da se kot kvazi nevtralni gledalci izvzamemo iz svoje konkretne zgodovinske eksistence in se operemo krivde. Ena funkcija fantazme je ta, da nam zakriva grozo, druga pa, da nam omogoča, da delamo neko banalno stvar, ki naj bi spremenila svet na bolje (npr. ko ločujemo odpadke, se dobro počutimo v smislu, da delamo nekaj za naš planet, sodelujemo pri njegovem ohranjanju ...), zato da nam dejansko ni treba česa narediti. Da se izognemu temu, kar je res potrebno. Lahko rečemo, da zaupamo svoji fantazmi, kajti jemo tisto, kar nam dobro diši. Če pa ješ le z usti, ne pa tudi z glavo, se utegne zgoditi, da te sladkosnednost ust pokonča.[6] V opravičilo človeku, njegovim fantazmam in občutkom je mogoče reči, da nanje nimamo vpliva, saj so spontani, zato na tej ravni težko govorimo o hotenem dogajanju, medtem ko dejanja lahko zavestno izvedemo.[7] Še dodaten razlog, zakaj venomer podležemo nagovoru sočustvovanja in hkrati neukrepanja, zna biti tudi naša notranja želja, da bi bilo tisto, kar nas osrečuje in od nas terja manj truda, tudi resnično. Zato bi bilo smiselno stavek obrniti: »Ukrepaj in ne sočustvuj!« [1] V več tekstih lahko zasledimo tezo, da sočustvovanje predhodi akciji ter da naj bi bilo njen pogoj. Tu lahko izrazimo dvom o tej trditvi, saj predpostavlja, da človek dela dobro/je aktiven iz sočutja do sočloveka. Toda: če vidim človeka, ki ga zebe in nima denarja za zimska oblačila, mu bom kupil bundo zato, ker jo potrebuje, in ne iz sočutja. Na tem mestu sočutje sploh ni potrebno in ne igra vloge. Gre za to, da ravno iz človečnosti (in ne kljub pomanjkanju te) naredimo, kar je treba. [2] Več o tem v: Žižek, Slavoj: Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1997. [3] Ibid. [4] Zanimivo je, da je letošnji zmagovalec kanadskega filmskega festifala CIFF film z naslovom Counting Happiness, zgodba petletnega indijskega dečka, ki se preživlja s prodajanjem igračk na ulici. V komentarjih zasledimo, da je film portret milijonov otrok, ki živijo na cesti, o njihovih sanjah in nedolžnosti, ko raziskujejo življenje. Šlo naj bi za občutljiv portret številnih otrok, ki ohranijo srečo v svojih srcih in mislih, celo v njihovih najnapornejših bitkah v državah tretjega sveta. Film je posnet točno skozi ta fantazmatski okvir, ki nas hkrati prepričuje, da je sreča odvisna od nas samih in je v nas, kar pomeni, da je nesmiselno spraševati se o vzrokih svoje nesreče kot političnem ali ekonomskem problemu. [5] http://www.tomokriznar.com/slo/index.php?li=novice [6] Nietzsche govori o tem, kaj pomeni izraz »zaupajmo svojemu občutku«. V: Nietzsche, Friedrich: Človeško, prečloveško. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. [7] Zato tudi Nietzsche pravi, da ne bi smeli obljubljati občutkov, ampak dejanja. Marjetka Anžič Vir: http://za-misli.si Komentarji (0) www.pozitivke.net