Kakšne so moje, tvoje, vaše avtentične potrebe, želje in cilji?

Če jih ne poznam, čigave potrebe in cilje živim?

Čigavo življenje živim?

Naj vam povem primer.

Pri meni je gospod srednjih let, uspešen menedžer, ki je prišel na regresijo. V njegovi avri opazim oficirja. Podoba je izrazita in se mi pojavi večkrat. Ker sva zapletena v pogovor, ne polagam pozornosti na to. Čez čas mimogrede omeni, da je bil njegov oče oficir in da je uvajal vojaške metode tudi doma. Nasmejim se. Čigavo življenje živi sedaj, svoje ali njegovo?

Čisto drugače od mlade žene, znanke, ki mi je mimogrede pokazala fotografijo svojega bivšega fanta. Vprašala me je, če je pravi zanjo. Ničesar nisem vedel o njem, prvič sem ga videl na sliki. Čeden, mlad moški. Takoj pravim ne, ta ni zate. To je neambiciozen mladenič, ki mu dosti pomenita umirjeno družinsko življenje in služba. Nima smisla za humor in na prsih mu leži žalost. To je povezano z razočaranjem, ki ga je nekoč doživel v ljubezni. Išče varnost. Oklenil se te bo, čeprav tega ne bo videti. Mlada žena vzklikne, vse je tako, kot ste povedali. Tudi jaz vem, da ni zame. Edino vsi okoli mene so me prepričevali, da je pravi.

Naša življenja so zapletena. Za to smo nadarjeni, da si zapletamo življenja. V nas se mešajo različne energije, naše in tuje, naših staršev, ljudi, s katerimi smo v stikih ... Potem ni čudno, da je v nas toliko čustvenega nemira. Ta nemir ni ves naš. Marsikaj pride od zunaj. Zaradi tega težje umirimo svoj razum in se zberemo za ustvarjalno razmišljanje ter jasno opazovanje. V naši glavi je toliko glasov.

Zato pravim, da je naše življenje energijski klobčič v katerem so mnoge niti. Glavna nit je naša, vanjo pa so vpletene tudi druge energijske niti. Treba je samo pokazati, kaj je kaj. Poglej, to so tvoje avtentične energije, to si ti. To pa nisi ti. Sledim energijski niti in rečem, to je tvoj oče. V njem je dosti patriarhalnih energij. Od kod je to? Od kod je to prinesel? Greva pogledat ...

Pravzaprav je vse dokaj enostavno. Ljudje smo precej razvidni in prepoznavni. Nič ni zares skrito.

Učitelj je nekoč dejal, da smo ljudje zaprti, da živimo zaprti vase. Teoretično sem razumel, nisem pa razumel v praksi. Sedaj razumem v praksi. Res je tako. Vsak je v svojem energijskem klobčiču, tudi če je ekstravertiran. Življenjske pretočnosti in pristnosti je malo. V vsem svojem življenju sem srečal samo dve ali tri osebe, ki so bile takšne. Ena mi je prav posebej pred očmi. Nikoli ni v avri te osebe niti sence zavisti, zamere, sovraštva, ... Avra te osebe je jasna in tako zelo normalna. To je pravi izraz – normalna.

To je tudi tisto, k čemur vračam ljudi, ki pridejo k meni. K normalnemu, nezapletenemu življenju. V tem ni nobene skrivnosti, nobene mistike, nič paranormalnega. Energije so razvidne bolj, kot si mislimo. Pa še nekaj srčnega pogovora, zelo odkritega in stvari se postavijo na svoje mesto. Kar je potem potrebno je samo še nekaj osebne zavzetosti, da vztrajamo pri svoji avtentičnosti. Nobene potrebe ni, da ponovno zamešamo niti. Ostanimo pri svoji življenjski niti.

Primož Škoberne, Nove poti