»To smo mi in vse, kar ljubimo, sovražimo, ustvarimo in doživljamo. Živimo v božanski matriki in smo kot umetniki, ki izražajo svoje najgloblje strasti, strahove, sanje in želje prek esence zagonetnega kvantnega platna. Vendar smo prav tako platno kot podobe na platnu. Smo tako barve kot tudi čopiči.« (Greg Braden)

V kotičkih obraza se skriva občutek, poln pričakovanja dogodivščin. Dogodivščin življenja. Izzivov, ki v nas sprožijo adrenalin in … zavedanje, da živimo. So dogodki našega življenja, ki nosijo svoj namen in nam kažejo smisel našega obstoja. So kraji, ki nas napolnijo z veličastno energijo in zbudijo hormone sreče, s katerimi plujemo po oblakih sanj in domišljije.

So ljudje, s katerimi se vedno znova vračamo v trenutek veselja in z nami delijo srečo, žalost ali pa kar tako – poseben trenutek našega časa. In smo mi sami, ki gradimo dan za dnem v smisel … Sebe.

Ko si zastavimo cilj in gremo proti njemu z vso odločnostjo, ki jo premoremo, nas naše darilo – da smo zmogli – popelje na kraje, ki … preprosto … navdušijo. Nihče nam ne more vzeti ljubezni in znanja. Prav tako nam nihče ne more vzeti naše pisave. Naša pisava je naša osebnost, vse značajske lastnosti, ki jih nosimo v sebi, in vsa čutnost, ki (v) nas naredi človeka. Pisava je kot ogledalo, ki nam prikazuje vse, kar smo ustvarili. 

Kot se nagibamo v življenju, tako se tudi pisava nagiba k naši osebnosti. Če delujemo bolj z razumom kot z intuicijo, pišemo bolj pokončno. Če se prepuščamo čustvom, se naša pisava nagne proti desni – proti ljudem. Ko pa v sebi nosimo občutke zadržanosti in sramežljivosti, to pomeni, da neradi izražamo svoja čustva, je pisava nagnjena proti levi strani, k introvertiranosti in preteklosti.

Pisavo je vedno treba gledati kot celoto. In če kdaj pomislite, da grdo pišete, ali ne znate prebrati besed za seboj in zaradi tega ne pišete več, nikar. Čeprav je včasih vse videti narobe ali ne preveč lepo, je v nekem drugem smislu hkrati vendarle tudi vse prav. 

Vsak človek je zase poseben in čudovit. »Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu ...« Kako bi bilo, če bi bili vsi enaki? Verjetno zelo dolgočasno in duhamorno. Ne potrebujemo občutkov, da smo vedno vsi vsem všeč ali da smo najboljši in popolni, ne smemo imeti slabe vesti, če ne ugajamo vsakomur. Uživajmo v drugačnosti sebe in se cenimo prav zaradi izvirnosti – prav tako tudi del sebe, svojo pisavo. 

Vendar pa … zgolj vedenje o pomenu pisave ni dovolj in je resnično brez v(r)ednosti, če je ne začutimo, opazujemo in negujemo. Tako kot sebe moramo čuvati tudi svojo lastno senco svojo pisavo – na katero lahko pogledate tudi kot na odsev svoje duševnosti. 

Vse razlage in pomeni so zgolj kažipoti, ki opozarjajo, v kateri smeri velja iskati pravo pot do sebe. Ob tem vam lahko pomaga grafoterapija, nekakšen trening pisave, s katerim poiščete ključne lastnosti, ki vas dvigujejo proti ciljem ali pa zavirajo z različnimi obrambnimi mehanizmi, kot so na primer strah, nesproščenost ali ozek pogled na delovanje sveta, družbe, življenja. Z lastno motivacijo, zaupanjem vase in spremljanjem profesionalnega grafologa lahko spremenite stvari, ki vas motijo, oziroma izboljšate sebe, da boste najboljši. Zase!

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili ob pravem času na pravem mestu? Verjetno se vam je večkrat zgodilo ravno nasprotno. Ko je človek v harmoniji s seboj, ga življenje pelje na mesta, ki si jih niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljal, doživlja »male čudeže«, se skoraj telepatsko pogovarja s prijatelji in (do)živi univerzalno ljubezen. Obkrožite se z mislijo, da ste sami svoji, pristni, iskrenih čustev, pošteni do sebe in odprti do ljudi okoli vas. Nikoli se ne odpovejte svoji notranji moči, ljubezni, modrosti, jasnemu namenu in izražanju ter postavljanju meja. 

Vsak človek je sam odgovoren za to, kar je in kar se z njim dogaja. Dovolite si občutiti svobodo, ljubezen, mir. Iščite globlje, raziskujte se{be} in se zavedajte, da se v vsakem trenutku življenja skriva mavrica občutkov. Življenje je samo naše.