Kolikokrat na dan je mogoče slišati besedo vrednote – v javnih občilih, med znanci in še kje. Zlasti v zadnjih letih se vrednote kar naprej vlači po ustih, se jih razteguje, uporablja za ščit, svarilo, razlago, v strokovnih mnenjih, politiki in nenazadnje celo v ekonomiji. Tam se pojavljajo kot nadomestek izpadlemu razumevanju pojavov ali zanikanju narave mehanizmov, ki delujejo sami od sebe, ko so enkrat zagnani. To je približno tako, kot bi rekli, da je v matematiki tri krat tri devet zato, ker med ljudmi ni vrednot.

Kjer zeva praznina znanja ali razumevanja, jo v današnjem času hitro zapolnijo vrednote. Prostor pa se vedno znova zapolni, saj človek hote ali nehote ustvarja razlage in pojmuje, samo zato, ker misli, in tega procesa ni moč ustaviti.

Prav tako pa se mora obenem ves čas boriti z miselno lenobo, ki se upira naporu, zato bi lahko rekli, da naredi nekakšen kompromis in sprejme enostavnejše razlage tega, o čemer že pač razmišlja. Gre za svojevrstno bitko, saj človek sebe ne more ustaviti, da ne bi nujno venomer proizvajal misli (razen če se ubije), po drugi strani pa mu razvijanje kompleksnejših misli povzroča napor in s tem nelagodje, ki se ga spontano skuša znebiti, ker na lastnem telesu občuti pritisk ali tesnobo, kar pa ni prijetno. In sledi običajen sklep – kar ni prijetno, ni dobro.

Dalje, zaradi ščitenja lastnih iluzij oziroma zanikanja možnosti drugačne narave resničnosti od te, ki jo določen posameznik dojema kot pravo, ta ni voljan sprejeti povsem legitimnih novih/drugačnih/kompleksnejših razlaganj.

Zdi se, da se vrednote res lepo zagozdijo med tema dvema pritiskoma, saj so enostavne za razumevanje in se povečini skladajo s predstavami, ki jih človek že ima. Kdo bi namreč mogel ugovarjati, da so poštenje, skrb za duhovno in ne materialno, empatija itn. nekaj slabega oziroma nekaj, kar povzroči krize. Tako npr. finančne krize in stanje v družbi povzroči natanko pomanjkanje opisanega. Torej v vednost. Ko naslednjič šef od vas zahteva, da delate petnajst ur v enem dnevu ali štiri dni zapored po dvanajst ur ali vam ne obračuna nadur, je to zato, ker še ni slišal za vrednote. Ko se bo odzval papeževemu pozivu in jih sprejel, bo vsega tega konec. Tedaj bo tudi služb na pretek in ljudje bodo bolj srečni.

Ko smo že pri cerkvi, ne moremo mimo pojava, ki je praktično že kar stalnica. Verniki, ki so popolnoma na strani zgoraj naštetih vrednot in še kakšne zraven, se vedejo tako, kot da pokvarjenost ni v tem, kar delajo, ampak v tem, kar verjamejo. Zagovarjajo paradoks, saj na eni strani trdijo, da so vrednote in finančna kriza vzročno povezani (če bi bilo med ljudmi več vrednot, ne bi bilo gospodarske krize), po drugi strani pa se vedejo, kot da eno z drugim nima nikakršne povezave, medtem ko kopičijo bogastvo ali brezsramno izkoriščajo in goljufajo, hkrati pa so vsako nedeljo kot najbolj gorečni privrženci vrednot pri maši, saj ima vera sploh zelo pomembno vlogo v njihovem življenju. Če se spomnimo na Žižkovo idejo, ki opažano lepo pojasni, lahko zopet zapišemo, da je resnica v naših dejanjih, v tem, kar počnemo, in ne v tem, kar mislimo, da smo, saj so to le laži, ki si jih pripovedujemo, da lahko upravičimo naša dejanja.

Naslednji primer. Medtem, ko v kriznih državah[1] beležijo porast psihičnih težav ljudi, psihiatrinja v intervjuju izjavi, da njihova naloga (naloga psihiatrov) ni spreminjanje družbene ureditve in vmešavanje v politiko, ampak pomoč posamezniku. Torej med tem dvojim ne vidi ali ne želi videti povezave. Zopet je na delu zanikanje, zato bi bilo pravzaprav vseeno, tudi če bi gospa doktor s prstom pokazala na vrednote kot vzrok in se tako vsaj izognila opravičevanju glede nevmešavanja stroke v zadeve, ki se je domnevno ne tičejo. V vsakem primeru nima resnega namena ne s pacientom ne s svojim delom.

Morda najbolj odvratni od vseh pa so raznorazni mentalni trenerji ali predavatelji dobre volje, ki ljudem polagajo na srce, naj bodo pozitivni. Sploh v teh hudih časih je pomembno, da človek ohrani pozitivno naravnanost in dobro voljo ter to širi v prostor, saj se mu bodo tako začela odpirati vrata in spoznal bo, da je vsaka težava rešljiva, če le verjame v to in je pozitiven. Pozitivnost kot vrednota. Povejte to običajnemu državljanu, ki čez noč izgubi službo in vse premoženje ter se znajde na cesti. Ali če gremo še dlje, recite to petletnemu otroku v nubskih gorah, ki so mu vrgli bombo na glavo, ali njegovi družini. Kaj bodo rekli zagovorniki teh predavanj – da se jim je to zgodilo, ker niso bili dovolj pozitivni? Ali bodo celo trdili, da morajo biti pozitivni kljub temu in ravno zaradi tega?

Zatorej bi se dalo strinjati s tem, da so problem vrednote. Toda ne, da jih je premalo ali da se jih ljudje ne učijo. Težava je v tem, da zavzemajo prostore, kjer nimajo kaj iskati. Tja se jih navrže, da zameglijo prave probleme ali da kažejo za ljudi videz smiselne celote, ko se povežejo z ostalimi razmišljanji. Tako pa seveda naredijo ogromno škode.

Marjetka Anžič
Vir: http://za-misli.si