V nedeljo zjutraj sem bila presenečena ob spodbudah za življenje ljudem po radijskih valovih. Nekaj jih navajam:
- Naši grehi so gorivo za Božjo ljubezen.
- Ni se nam treba spremeniti, da bi nas Bog ljubil.
- Nihče ne pride v nebesa, ker je moralen, pač pa, ker je Bog usmiljen.
- Jezus ne sprejema vsakogar, ampak le grešnike.
- Naš največji greh je, da nočemo biti grešniki.
Celo ljudski pregovori in reki so lahko - po moje – boljše vodilo k bolj pozitivnemu življenju od zgoraj zapisanega. Zavedam se od Boga dane svobodne volje vsakemu človeku, sama pa sem kot napotek za nadaljnje življenje izbrala drugačno razlago.
Vsa naša nevredna početja so gorivo le za pogubni in vse večji vpliv negativnega s strani Božjega nasprotnika; za vse več sporov, vojn, nesreč, revščine, uničevanje narave in planeta.
Bog nas prav vse enako ljubi, vse najbolj in najmanj pozitivne. Po vesti nas nagovarja k dobremu, da bi vendarle podvomili v pravilnost svojega ravnanja. Da bi pretehtali, ali ljubezen krepimo ali pa jo uničujemo v sebi in drugih. Da bi se začeli spreminjati, saj prav zato prihajamo vedno znova na Zemljo. Mi, stari ponavljalci vedno isti napak v novih življenjskih okoliščinah, smo krivi za prenaseljenost in izčrpavanje planeta, ki ne zmore več popravljati naših napak – in ne Bog. Morda je najhujši odklon od Boga vedeti za resnična pravila življenja, a jih zamolčati ljudem in onemogočiti poboljšanje še njim, če se že sami ne potrudijo za svojo preobrazbo.
Bog je res usmiljen, zato našim dušam omogoča večkratno zemeljsko življenje – v novi telesni embalaži - da bi vendarle že prisluhnili njegovim spodbudam za dobro iz narave, po vsem slišanem, videnem in doživetem. Tu se je možno popraviti hitreje in manj boleče kot v onstranstvu. Duše nepoštenih, sebičnih, nemoralnih ipd. s svojimi bremeni ne morejo v nebesa, dokler se ne rešijo svojih malopridnosti. Nikar ne verjemimo, da so vsi tisti, ki jih imajo ljudje za svetnike, res že v nebesih. Če bi Bog podpiral nemoralo, bi z njo dovolil okužbo nebeških ravni bivanja. Od nemorale se hrani in ohranja le tema, ne pa svetloba, Bog.
Jezus je v času bivanja na Zemlji s svojim vzornim življenjem nagovarjal vsakogar. Le redki so mu prisluhnili in še manj jih je upoštevalo njegove napotke. Ni delal razlik med ljudmi. Ni pa pristajal na človeške izgovore, sovražnost, izkoriščanje ljudi, živali in narave. Zato je bil trn v peti oblastnikom in še bolj tistim, ki so govorili eno in delali nasprotno.
Moj največji greh naj bi bil, da nočem več nadaljevati z nekoč zgrešenim razmišljanjem in odzivanjem na dogajanje okoli sebe in po svetu? Nikakor! Še veliko dela na sebi me čaka, postajam bolj razumevajoča in strpna, saj vem, kako težko se je znebiti starih miselnih vzorcev. Poučena sem, da prihajam v stik predvsem s tistimi, ob katerih sem si slaba dušna bremena nalagala v prejšnjih življenjih.
Pri izbiri vzornikov je potrebna velika previdnost. Meni ni tisti, ki je nekoč davno začel z nekaj dobrimi spodbudami za ozaveščanje s pozunanjenostjo zavedenih vernikov, toda sčasoma je sam postajal prav tak kot tisti, ki jih je kritiziral. Njegove besede: »Pogumno greši in še pogumneje veruj« lahko vodijo v nasilje in zapravo življenja. Njegovo sovraštvo do drugovercev je močno vplivalo na žalostna dogajanja v Evropi in po svetu sredi prejšnjega stoletja. Naj ljudje iz teh vrst, ki so doslej nagovarjali ljudi z mnogimi dobrimi mislimi, strpnostjo in skromnostjo, nadaljujejo le tako še naprej.
V nedeljo zjutraj sem bila presenečena ob spodbudah za življenje ljudem po radijskih valovih. Nekaj jih navajam:
