Koža ti poka po šivih.
Telo, vklenjeno v premajhen kalup,
že nekaj časa bolestno ječi.
Ga slišiš?
Dojameš?
Ga lahko uslišiš?

Boleči viharji rjujejo
po tvoji čustveni pokrajini.
Nekdo v tvoji bližini
jim je pomagal
do tvojega slonokoščenega stolpa.
Vanj te je zaprl preživet vzorec,
tvoj stari program.
Oddelal je svoje in terja slovo.
Čustveni viharji ti ga porušijo
in naenkrat ostaneš brez znanega ščita,
brez znanih stopnic,
brez svoje mize,
brez znane sobe in brez svoje postelje.
Brez ognjišča in brez svojih oprimkov.
Stara idila je bila iluzija.

Le blisk in pok,
letalo je izvrglo tovor,
poletelo proti zahodu in,
blisk ter padlo na tla,
daleč proč od tam,
tam kjer je odvrglo tovor,
bombo ki uničuje življenje.

Ljudje na prostem so gledali,
nato jih je pometalo po tleh,
cestah, cestah njivah doma,
živina na pašniki je popadala,
Kakor da bi jo pokosi.

Punčka iz cunj,
v plišasti srajčki,
z roza nasmehom
in z velikimi,
toplimi očmi.
Je moja ninica,
ki z mano spi.

Je moja zaupnica,
edina ve vse o meni.
Je moja tolažnica,
kadar boleče ječi v mojih prsih,
kadar boli in zmanjkuje poguma.
Je zvesta navijačica,
na tekmah mojega življenja,
je vdana, čuječa, sočutno čuteča.

Skorjast led je boter življenja.
S svojim ledenim poljubom
zamrzne tla in jih uklene,
zmuzljivim kapljicam vode
nadene jeklene čeljusti
in jih zmagovito razširi.
Vlažna milina se spremeni
v svojo kristalno, silovito moč,
kamenje ječi,
ko ga drobi,
brez vsake milosti,
v dobrobit živosti.

Naloga je bila zahtevna.
Zapustiti izpito zemljo,
močvirje in iluzijo.
Pobrati iz blata
le dobra semena,
jalova pa pustiti.
Poiskati rodovitna tla
in jih spremeniti v novo njivo.

Zdaj jo oplajajo moči zime,
v prsi ji teče hranljivo mleko.
Tu bodo semena varno zasejana
in rast bo dobra.
Bera zdravih semen
je dota preteklega dela.

Čakam jo,
potrpežljivo, potrpežljivo.

Ne pride, če ji ukažem.
Ne pride, če jo preveč snubim.
Odzove se, ko se njej zahoče.
Takrat me obdaruje s svojim prihodom.

Čakam jo,
svojo idejo,
potrpežljivo, potrpežljivo.
Zamotim se z drugim delom
in pozabim na čakanje.
Naenkrat je z mano,
enkratna, sijoča, edinstvena,
mi pride v goste nenajavljena.

Razširjen vpogled,
razprta krila,
neobljudena pokrajina.
Prestopam meje poznanega.

Čuječe, oprezno,
bodrim se,
korak za korakom,
korak za korakom,
dalje, naprej.

Drobno uho
v za las tanki špranji,
vanj zdrsne nit in igla spet šiva.

Razpreden je klobčič,
je gladek, počesan,
brez vozlov, brez zank.
Mehka, svilena preja
je stkana v močno, židano nit.

Zmrzuje.
Krošnje dreves se zavijajo v injast plašč.
Zima izdihuje ledeni piš vetra.
Pravijo, da zimi nekaj manjka.
Brez snega ni snežaka…

Ledena skorja prekriva jezero.
Brez snega res ni snežaka.
A ples na vodi je zdaj vsekakor mogoč.
Drsalci na jezeru plešejo.

Žubori sladkost življenja,
teče vitko,
preskakuje bele kamne,
polzi gladko,
polni strugo,
drsi v lahkotnem toku,
gibko, živo in z radostjo.

Hrani vso porečje reke,
hrani ptice in gozdove,
hrani morja, zrak,
čebljanje ptic in ribje jate,
hrani polja in cvetlice,
čebeljo pašo in medeni nektar.
Hrani pisanost metuljev,
toplo prijaznost in veder nasmeh,
hrani iskrice v očeh.
Hrani dom in hrani delo,
hrani svetlo upanje v ljudeh.
Hrani srečo.

Žubori sladkost življenja.

Še rahlo te pomilujem,
čeprav te občudujem,
zakaj se le izmikaš, skrivaš,
morda za zapečkom počivaš…

Vem da si hladna,
dotik s teboj me zmrazi,
kot nekaj neprijetnega,
na nek način pa si privlačna.

Vse okoli sebe spremeniš,
odeneš v belo kot nevesto,
vsi te občudujejo,
o tebi govorijo na glas

Vrtinec tke na novih statvah,
igraje, neslišno,
nevidno pretaka v jutro.

Po mojem opravljenem delu
opravi svoje,
doda, kar je treba.

Skriva nebogljene otroke,
jih hrani, jih čuva,
ko spim.
V svet jih odpravlja
godne in častne, v popolni opremi.

Trenutek,
ki spaja lani in letos.

Trenutek,
ki veže noč in dan,
trenutek
med vdihom in izdihom,
trenutek med dvema trenutkoma.

Vselej je le trenutek,
trenutek, ki je vse.

Igraje sem se prijela za roko,
danes je dan za igranje.

Igram se, ko kuham,
igram se, ko pišem,
igram se,
ko čofotam v bazenu,
igram se, ko sem v trgovini,
igram se ves čas.

Topel užitek,
hranljiv in sladkoben,
penasto kremast,
dišeč in vabljiv,
izpolnjujoč,
lep kot deviško koprenasta jutranja zarja,
neskončen v brezkončnem izviru,
čist kot tolmun žive vode,
prosojno vitalen,
svež in krepilen, močan.

Čutim žarek, ki hiti v objem
Novemu letu naproti,
nežen kot meglica,
tih kakor vetrič igriv,
prijeten, skrivnosten, sanjav.

Staro leto odhaja bučno,
ga pesem in glasba spremlja,
poti presenečenj novemu naproti,
slabemu ali dobremu na tej poti.

Nekaj čiste radosti
je naoljilo kolesje,
mehanizma Stvarstva.

Počutim se dobro
in to je,
kar šteje,
po čemer merim
svoj uspeh.
Počutim se dobro,
čim večkrat, čim bolj,
za to mi zadoščajo
prave miselne strune.
V sebi jih uglašujem
na frekvenco radosti.
Čisti toni,
svetla sreča,
spevnost blagostanja.

Moj tiger ne spi,
zvesto varuje mene in moje ozemlje.
Plenilce zavoha na daleč,
ne spušča jih blizu.

Ostri čekani, orjaška čeljust,
nabrušeni kremplji,
orjaško in gibčno,
sloko, ponosno,
vzdržljivo in zvesto
varuje moje ozemlje.

Objemaj svojo željo nežno.
Razpri zakrčene prste,
ki se je grabeče oklepajo.
Spusti privzdignjen kazalec.
Otresi iz nje preoblečeno zahtevo,
sleči ji beraške cunje,
izmij iz nje prikrito pričakovanje
dolžništva izpolnitve,
otresi jo pritiska nuje.

Objemaj svojo željo nežno.
Posej njena semena z nežnostjo
in se tu in tam vračaj k njej,
s čisto radostjo,
da poskrbiš zanjo.
Ti zanjo, ne ona zate.
Poklanjaj ji svojo pozornost.
Opazuj jo,
zalij jo,
razrahljaj ji plodno zemljo,
občuti jo in se veseli.

Dočakali smo belino,
na Božično jutro ivje,
povsod naokoli svežino,
hladnega jutra leden okras.

Drevje preoblečeno v belo,
tanko pregrinjalo v belem,
a sonce jim jo odvzelo,
visoko v nebo poletelo.

jutro ponovno odene v belo ogrinjalo.
ki kot snežinka zjutraj očara,
privlači pogled,se soncu lesketa,
v hladen lep zimski čas se smehlja

odsev

Takrat na obrobju gora,
gmota snega je zagrmela.
Smrtonosno pesem je zapela,
Planince prekrila s seboj vzela.

Vse je utihnilo od daleč kriki,
V vsej nemoči človeka,
Življenja vzela gora speča

Zbogom planine,
Zbogom ve snežne gore,
žalost mi moči lica,
ko se od vas trga srce.

Polona 61

Ponovno naša družina praznuje,
smrečico Božično vse občuduje,
jo spodaj tam jaslice krasijo,
zavest in vero v nas budijo.

Stotero lučk na smrečici miglja,
pod njo darilca so vabljiva,
jaslice skrivnostno sporočilo,
Božje dete se nam rodilo.

Se dan državnosti praznuje,
Slovenski narod državo dobil,
Ko nam plebiscit se je zgodil.

Skozi oblake zvezda pluje,
Kot po morju išče pot,
Se svetlika spet izginja,
Na otroštvo me spominja.

Takrat ko prvič kresnice sem ugledal,
Sem na noč pesem si prepeval,
Pihal v regrat, je naokoli poletelo,
Kot čudež je zgodil se mi zdelo.