Čarobnost minulega dneva
je obvisela v večeru.
Legla je v visečo mrežo senc
in potonila v preteklost.
Nekje za obzorjem je
zardela zarja.
Sneg je primrznil na veje.
Jutri je nov dan.

Kar je bilo daleč,
se je približalo.
Res je neznano,
a lahko je prijetno.
Videla bom,
morda bo zabavno.
Vztrajam v pogledu
na dobro lice Sveta,
ko stopam v novo,
brez znanih oprimkov.
Vem, s sabo imam vse,
kar potrebujem.

Bela milost angelskih peruti
iz oblakov stresa svoj mehak puh,
oddeva, prekriva, izčisti, odpušča.

Deviškost snežink je neskončna,
prosojna, lahkotna, dišeča po snegu,
tke belo zaveso in puhasto odejo.

Padajo čez vso prevaro, laži,
ovijajo izdano zaupanje,
raztapljajo nizke udarce.
Prekrijejo skale in kamne,
vedoč, da nikoli ne bodo cveteli,
da je njihovo zalivanje potrata,
izguba moči.

Topla svetloba leščerbe,
prežene sence in sije,
sveti bleščeče, iskrivo.

Njen sij sije daleč,
pronica globoko
in tiplje visoko
z žarom rumene svetlobe.
Privablja vešče,
da srkajo žarke
in grejejo svoje tipalke.
Ostajajo v siju,
dokler sveti toplo.
Če se ohladi, odletijo.

Korak za korakom
stopinje utirajo gaz.
Belina,
prostrana, deviška in čista.

Korak za korakom
stopinje utirajo gaz.
Pred mano tu ni bilo nikogar.
Udira se mi,
a gazim naprej.
Vztrajno in brez prekinitve.
Pokrajina je vabljiva.
Nasmiha se nov začetek.

Kanjon,
razklana celota,
vmes reka,
v medenici kamnite kotanje.
Izlizala si je strugo in pot,
razmejila je to,
kar naj se sčasoma loči.

Kanjon,
razklana celota,
dve steni, navpični in goli.
Vabita me,
vsaka k sebi.

Koža ti poka po šivih.
Telo, vklenjeno v premajhen kalup,
že nekaj časa bolestno ječi.
Ga slišiš?
Dojameš?
Ga lahko uslišiš?

Boleči viharji rjujejo
po tvoji čustveni pokrajini.
Nekdo v tvoji bližini
jim je pomagal
do tvojega slonokoščenega stolpa.
Vanj te je zaprl preživet vzorec,
tvoj stari program.
Oddelal je svoje in terja slovo.
Čustveni viharji ti ga porušijo
in naenkrat ostaneš brez znanega ščita,
brez znanih stopnic,
brez svoje mize,
brez znane sobe in brez svoje postelje.
Brez ognjišča in brez svojih oprimkov.
Stara idila je bila iluzija.

Le blisk in pok,
letalo je izvrglo tovor,
poletelo proti zahodu in,
blisk ter padlo na tla,
daleč proč od tam,
tam kjer je odvrglo tovor,
bombo ki uničuje življenje.

Ljudje na prostem so gledali,
nato jih je pometalo po tleh,
cestah, cestah njivah doma,
živina na pašniki je popadala,
Kakor da bi jo pokosi.

Punčka iz cunj,
v plišasti srajčki,
z roza nasmehom
in z velikimi,
toplimi očmi.
Je moja ninica,
ki z mano spi.

Je moja zaupnica,
edina ve vse o meni.
Je moja tolažnica,
kadar boleče ječi v mojih prsih,
kadar boli in zmanjkuje poguma.
Je zvesta navijačica,
na tekmah mojega življenja,
je vdana, čuječa, sočutno čuteča.

Skorjast led je boter življenja.
S svojim ledenim poljubom
zamrzne tla in jih uklene,
zmuzljivim kapljicam vode
nadene jeklene čeljusti
in jih zmagovito razširi.
Vlažna milina se spremeni
v svojo kristalno, silovito moč,
kamenje ječi,
ko ga drobi,
brez vsake milosti,
v dobrobit živosti.

Naloga je bila zahtevna.
Zapustiti izpito zemljo,
močvirje in iluzijo.
Pobrati iz blata
le dobra semena,
jalova pa pustiti.
Poiskati rodovitna tla
in jih spremeniti v novo njivo.

Zdaj jo oplajajo moči zime,
v prsi ji teče hranljivo mleko.
Tu bodo semena varno zasejana
in rast bo dobra.
Bera zdravih semen
je dota preteklega dela.

Čakam jo,
potrpežljivo, potrpežljivo.

Ne pride, če ji ukažem.
Ne pride, če jo preveč snubim.
Odzove se, ko se njej zahoče.
Takrat me obdaruje s svojim prihodom.

Čakam jo,
svojo idejo,
potrpežljivo, potrpežljivo.
Zamotim se z drugim delom
in pozabim na čakanje.
Naenkrat je z mano,
enkratna, sijoča, edinstvena,
mi pride v goste nenajavljena.

Razširjen vpogled,
razprta krila,
neobljudena pokrajina.
Prestopam meje poznanega.

Čuječe, oprezno,
bodrim se,
korak za korakom,
korak za korakom,
dalje, naprej.

Drobno uho
v za las tanki špranji,
vanj zdrsne nit in igla spet šiva.

Razpreden je klobčič,
je gladek, počesan,
brez vozlov, brez zank.
Mehka, svilena preja
je stkana v močno, židano nit.

Zmrzuje.
Krošnje dreves se zavijajo v injast plašč.
Zima izdihuje ledeni piš vetra.
Pravijo, da zimi nekaj manjka.
Brez snega ni snežaka…

Ledena skorja prekriva jezero.
Brez snega res ni snežaka.
A ples na vodi je zdaj vsekakor mogoč.
Drsalci na jezeru plešejo.

Žubori sladkost življenja,
teče vitko,
preskakuje bele kamne,
polzi gladko,
polni strugo,
drsi v lahkotnem toku,
gibko, živo in z radostjo.

Hrani vso porečje reke,
hrani ptice in gozdove,
hrani morja, zrak,
čebljanje ptic in ribje jate,
hrani polja in cvetlice,
čebeljo pašo in medeni nektar.
Hrani pisanost metuljev,
toplo prijaznost in veder nasmeh,
hrani iskrice v očeh.
Hrani dom in hrani delo,
hrani svetlo upanje v ljudeh.
Hrani srečo.

Žubori sladkost življenja.

Še rahlo te pomilujem,
čeprav te občudujem,
zakaj se le izmikaš, skrivaš,
morda za zapečkom počivaš…

Vem da si hladna,
dotik s teboj me zmrazi,
kot nekaj neprijetnega,
na nek način pa si privlačna.

Vse okoli sebe spremeniš,
odeneš v belo kot nevesto,
vsi te občudujejo,
o tebi govorijo na glas

Vrtinec tke na novih statvah,
igraje, neslišno,
nevidno pretaka v jutro.

Po mojem opravljenem delu
opravi svoje,
doda, kar je treba.

Skriva nebogljene otroke,
jih hrani, jih čuva,
ko spim.
V svet jih odpravlja
godne in častne, v popolni opremi.

Trenutek,
ki spaja lani in letos.

Trenutek,
ki veže noč in dan,
trenutek
med vdihom in izdihom,
trenutek med dvema trenutkoma.

Vselej je le trenutek,
trenutek, ki je vse.

Igraje sem se prijela za roko,
danes je dan za igranje.

Igram se, ko kuham,
igram se, ko pišem,
igram se,
ko čofotam v bazenu,
igram se, ko sem v trgovini,
igram se ves čas.

Topel užitek,
hranljiv in sladkoben,
penasto kremast,
dišeč in vabljiv,
izpolnjujoč,
lep kot deviško koprenasta jutranja zarja,
neskončen v brezkončnem izviru,
čist kot tolmun žive vode,
prosojno vitalen,
svež in krepilen, močan.

Čutim žarek, ki hiti v objem
Novemu letu naproti,
nežen kot meglica,
tih kakor vetrič igriv,
prijeten, skrivnosten, sanjav.

Staro leto odhaja bučno,
ga pesem in glasba spremlja,
poti presenečenj novemu naproti,
slabemu ali dobremu na tej poti.

Nekaj čiste radosti
je naoljilo kolesje,
mehanizma Stvarstva.

Počutim se dobro
in to je,
kar šteje,
po čemer merim
svoj uspeh.
Počutim se dobro,
čim večkrat, čim bolj,
za to mi zadoščajo
prave miselne strune.
V sebi jih uglašujem
na frekvenco radosti.
Čisti toni,
svetla sreča,
spevnost blagostanja.

Moj tiger ne spi,
zvesto varuje mene in moje ozemlje.
Plenilce zavoha na daleč,
ne spušča jih blizu.

Ostri čekani, orjaška čeljust,
nabrušeni kremplji,
orjaško in gibčno,
sloko, ponosno,
vzdržljivo in zvesto
varuje moje ozemlje.