Star spomenik.
Vlit kip iz brona,
preraščen s patino
zelenega volka.

S steklenimi očmi bolšči vame
s praznim, brezdušnim pogledom.
Ta praznina pekoče boli,
žge me v svoje korenine,
v temo nezavednega.
Njen ogenj je prodrl v zamolčano,
pozabljeno globino divje besnega
uporništva temeljni krivici.

Le sama jo lahko popravim,
sebi in zase,
kajti storilcem ni mar.
In jim ne bo.
Bolelo je mene, ne njih.
Moja bolečina je zdaj moja stvar,
sama moram poskrbeti zase.
Dokler ji pustim,
da me neslišana muči,
sem žrtev in tudi storilka.

Morda zanje to,
kar mi je izsesalo življenje,
niti ni bila napaka.
Morda je bila zanje
to najboljša možna izbira.
Morda je zlo rodilo pričakovanje,
kako bi moralo biti...
In nezavedno terjanje
poprave krivice.

Star spomenik mi šepeče,
da je svobodna volja
temeljna pravica.
Ne glede na vse ostalo.

Sestopim iz drže
storilke in žrtve,
vsak človeški obraz ima obe polovici.
Poravnava med obema
prinese olajšanje.

Brusim patino
grenke, zavistne in jezne zamere
in čistim svoj kip,
da zasije v bronastem sijaju.