Le blisk in pok,
letalo je izvrglo tovor,
poletelo proti zahodu in,
blisk ter padlo na tla,
daleč proč od tam,
tam kjer je odvrglo tovor,
bombo ki uničuje življenje.
Ljudje na prostem so gledali,
nato jih je pometalo po tleh,
cestah, cestah njivah doma,
živina na pašniki je popadala,
Kakor da bi jo pokosi.
Ptice so strmoglavile na tla,
še malo s krili pomahale,
pomrle povsod naokoli,
slišati je bilo mukanje živali,
cviljenje psov potem je utihnilo,
zemljo je prekril mrtvaški ples,
zadnji gibi življenja,
steklene oči, konec življenja.
Na gredah je obležala mati,
otrok jo je stiskal za prst,
se ga krčevito oprijemal,
nato je tudi sam zaspal v smrt,
sem ter tja so se pojavljali bliski,
avtomobili so se ustavljali kjer koli,
tisti ki so izstopili so izgubili tla pod,
nogami, duh jim je odplaval v večnost,
tudi letala so se spremenila,
v goreče bakle z ljudmi,
padala nekontrolirano,
živ je ostal le ogenj.
Po daljšem času
skozi mesece je prišel sodnik,
njegovi vazali ter so začeli,
pobrali so vse kar je bilo vrednega,
ob vonju človeških trupel,
ki jih čas ni vzel k sebi,
ostale so le podgane, ščurki,
gostiji kar ni bilo kraja,
lotili so se vsega in vsakogar,
od življenj so ostali okostnjaki,
nova generacija ljudi,
tista ki je pobrala vse,
brskala iskala vrednejše,
nenadoma so se zatresla tla,
od zgradb je ostal prah,
gore so zgrmele v dolino,
valovi morja so poplaknili ostalo,
od človeštva je ostal nič,
nemoč nad samimi seboj,
božja volja kazen ki je sledila,
umrli so nedolžni,
tisti ki so sejali smrt,
življenje na zemlji,
siromaštvo in blagostanje,
uvela je sleherna bilka,
tudi pohlep po denarju.
Od modrega planeta,
je ostalo množično grobišče,
prebujeni vulkani povsod
posledice bombardiranja,
selitev tektonskih plošč,
uničenje delo zloumov,
neprimerno življenju,
samouničenje tehnologije,
kjer modo nekoč popotniki,
tisti iz višav nad nami,
ugotavljali napredek in zlom,
če se nebo planet razletel,
ter si s kometi delil
vesoljske steze.
Le blisk in pok,
