Bela milost angelskih peruti
iz oblakov stresa svoj mehak puh,
oddeva, prekriva, izčisti, odpušča.
Deviškost snežink je neskončna,
prosojna, lahkotna, dišeča po snegu,
tke belo zaveso in puhasto odejo.
Padajo čez vso prevaro, laži,
ovijajo izdano zaupanje,
raztapljajo nizke udarce.
Prekrijejo skale in kamne,
vedoč, da nikoli ne bodo cveteli,
da je njihovo zalivanje potrata,
izguba moči.
Obtežijo veje, da ječijo
pod razkošno sneženo težo,
vedoč, da so lepe,
vedoč,
da so močne,
vedoč,
da je olajšanje blizu.
Koristijo vsak gib vetra,
da jih zatrese,
osvobodi težkega ogrinjala.
Slečene šinejo kvišku,
gibko in sloko,
ponosno, zanosno.
Oddahnem si,
podučena od brhkih dreves.
Otresem se tvoje kamnite pokrajine
in spomina nanjo.
Pustim, da jo zagrne bela koprena,
da jo pokoplje k počitku.
Drugam vlagam svoje moči,
moja dežela me kliče v svoj vrt.
Bela milost angelskih peruti
iz oblakov stresa svoj mehak puh,
oddeva, prekriva, izčisti, odpušča.
Bela milost angelskih peruti
