Včeraj popoldne se je moja hčerka vrnila iz šole vsa nasmejana in se napotila naravnost v svojo sobo, celo ne da bi me poljubila, kar ponavadi nikoli ne pozabi. Kaj jo je tako navdušilo?

Ko celo po eni uri ni prišla iz sobe, sem se neopazno približal in pokukal skozi priprta vrata. Osvobodila je svojega majhnega zajčka iz kletke, kjer se je hranil z listom zelene solate in vodo iz banjice.

Naredila je tudi majhen železen voz, v katerega je vpregla zajčka. Zajec je izgledal kot kakšna stara vprežena žival. '' To je pa res čudno, ''sem si rekel, ''moja hčerka se sploh ne meni za dolgouščevo družbo.''

Žena je prišla iz hiše in videla tri stare može z dolgimi sivimi bradami sedeti na njenem dvorišču.
Ni jih prepoznala. Rekla je:

"Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lačni. Vstopite prosim in kaj pojejte."

"Je mož doma?", so vprašali.

"Ne", je odgovorila. "Je zunaj."
"Potem ne moremo vstopiti", so odgovorili.

Zloraba besede "prožnost" se je polastila že zaposlovanja,
izkoriščanja in odpuščanja delavcev,
medsebojnih odnosov in zdaj še varovanja meja.

V zadnjih letih je v prožnost zavito marsikaj slabega in vedno v škodo drugih.

Ker to s svojim molkom dopuščamo.

»Povej mi Gospodar, za kaj so gospodarji?« je vprašal mlad menih v vsej svoji mladi nevednosti.
Oče D'Evry se je nasmehnil in odgovoril: »Pravzaprav nimajo pomena. Učijo te, kar že veš in pokažejo te, kar si že videl.«

Te besede so mladega meniha zmedle. Namrščenih obrvi je močno razmišljal in nato vprašal: »Toda kako mi to pomaga Gospodar? Kako naj se nekaj naučim iz tega, kar že vem? Ali mar trdiš, da je gospodar brez koristi za svojega učenca in da naj bom sam svoj vodnik?«
»Ni popolnoma tako,« je odgovoril oče D'Evry. »Razmisli o tem primeru: ali te je kdaj prevzela kakšna slika?«

Poklicani smo, da bi spoznali sam izvor ljubezni in ga po tem dojel v vsej njegovi različnosti in lepoti.

Čim pa bi se hoteli oprijeti samo enega izraza te ljubezni in ga povzdigniti nad vse drugo, bi s tem izgubil bit, ki je zmožna na pravi način dojeti ljubezen v vsej njeni različnosti in celoti. Zaradi tega pa bi častili delček in zanemarili celoto iz katere edino je lahko ta delček živ.

Potem bi to lastno iluzijo, ki smo si jo zgradili odtrgali in poželi, kar bi nam seveda uspelo, ker bi le k temu stremeli, ta naša lastna samo-izgrajena iluzija, ki smo jo vzljubili pa kot taka ni več del ljubezni celote.

Prihodnost Evrope bo digitalna?

Živimo pa tako, da bo katastrofalna.

Namesto varnosti ljudi je vse več prikrajšanosti.

Sačinandana Svami

Nosač vode v Indiji je imel dva velika lonca, vsak je visel na eni strani palice, ki jo je nosač nosil na ramenih. En lonec je imel razpoko. In medtem, ko je drugi popolni lonec po dolgi prehojeni poti od reke vedno prinesel vodo do vrha lonca, je počen lonec prispel na cilj vedno napolnjen le do polovice. To se je ponavljalo vsak dan, dve leti. Nosač vode je vedno dostavil do gospodarjeve hiše en poln lonec vode in drugega, napolnjenega do polovice.

Popolni lonec je bil seveda ponosen na svoje dosežke in mislil o sebi, kako popolnoma ustreza namenu, za katerega je bil ustvarjen. Počen lonec pa se je sramoval svojih nepopolnosti in je bil nesrečen, saj lahko izpolni le polovico cilja, za katerega je bil ustvarjen. Po dveh letih grenkih porazov, je nekega dne ob reki spregovoril nosaču vode: »Sram me je in želim se ti opravičiti.«

Vemo za različne jezike, pisave, zastave, državne ureditve, obrede, simbole in verstva.

S paradami, proslavami, spomeniki, zapisi pa na skoraj enak način slavimo osvajanje, prisvajanje, nasilje, strahovlado in uničevanje.

Z obljubami uspavana nevedna, brezbrižna, molčeča ali trpeča večina pa iz roda v rod podpira kaos in zapravlja življenje s cenenimi mašili namesto vrednega življenja s preobrazbo sebe.

V gozdu je raslo majhno drevesce. Bolj kot je raslo in močnejše kot je postajalo, bolj je občudovalo širno neskončnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je začelo predstavljati, da mu veter šepeta sporočila večnosti.

Bolj kot je raslo, bolj si je želelo večno živeti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati daleč daleč stran. Nekega dne je oskrbnik gozda šel mimo drevesa. Ker je bil dober in čuten mož, je začutil, da je drevo nesrečno. »Kaj je narobe?« je vprašal. »Ali te kaj skrbi?«

Da je Irska zelo vetrovna dežela, sem vedel že prej, šele v zadnjih dneh pa sem to izkusil tudi na lastni koži. Osemdeset kilometrov na uro ostrega vetra z oceana v Galwayu me je drezalo med rebra skozi vse plasti obleke, oblaki so divjali po nebu in vsakih nekaj ur oprhali vse pod seboj. Moker mraz je bil resno nadležen.

Temperature so sicer kar prijetne za december – med 5 in 15°C. Če ne bi bilo vetra, bi bilo na soncu celo toplo. Sploh če bi se leni žarki kdaj odločili pokukati izza oblakov za več kot petnajst minut. No, spet jih ni in veter že reže do kosti. Ampak me ne moti. Pogled na razburkano morje mi celo vzbuja skomine …

Nekoč, je plaval nekdo z najboljšo prijateljico. Bil je sorazmerno šibek, pa tudi slab plavalec.
Ko sta plavala čez reko, je njegovo prijateljico potegnilo v brzico. Skušal ji je pomagati in se podal v brzico za njo, vendar sta oba utonila.

V resnici ona ne bi utonila, če nebi skušala pomagati njemu, kajti imela je dovolj moči da se reši.
Če ji on nebi skušal pomagati bi bila živa oba.

Res ni prav da bi človek sebično in egocentrično gledal samo nase nikakor ne. Vendar človek mora povsem poznati svoje resnične zmožnosti, komaj ko je tak lahko komu resnično pomaga.

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče.
Vsa človeška življenja je Stvarnik ze vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju.

Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil.
»Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več.
Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«
»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Goščava naših nevrednih misli nas dela
dovzetne za lubadarje v mislih,
ki od drugod priletijo.

Smo lubadarji, ki s posmehom, z obsodbo
nenehno grizemo in rijemo ljudem pod kožo?

Tudi drevesni lubadarji se ne bi tako
namnožili, če se ne bi ljudje med seboj
tako zelo grizli, zaničevali in uničevali.

Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.

Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.

Kaj torej?