Je danes takšen dan, da lahko naredim nekaj izlivov svoje duše. Ko sem v dneh, ko moj korak odmeva še bolj hitro in imam včasih občutek, da sem se v enem ovinku celo prehitela. In se za sekundo povprašam, le kam bom z vso to naglico.

Pa samo sebe pomirim, da se bo že vse upočasnilo, da se bo tempo umiril. Le vprašanje ostaja, nekje v zraku.

Ko me vsak dan sprašuje, le kdaj se bo to zgodilo?

Zato kradem trenutke v dnevu tako, da diham bolj globoko in počasneje. Da si na dan vzamem pol ure, da se sprostim v šumenju gozdov in opazujem transformacijo narave. Da se skušam zliti z drevesi, ki potrpežljivo čakajo, da jim pomlad spet nadene zelen obraz.


In potem prav tako skoraj stoično prenašajo veter, ki jim prav nežno puli še zadnje liste in z njimi posipa ceste. In vem, da se lahko umirimo za nekaj sekund, minut, uro ali dan. Da je to tisto, kar nam ne bo vzeto, a le če si bomo sami dali čas za lepe stvari.

Mene še vedno najbolj pomiri narava. Takrat, ko sem sama s seboj. Lahko sem v družbi, v pogovoru, a ko pogledam v nebo in za sekundo ujamem ptico v letu, sem tam z njo. Za tisto sekundo sem prav tako svobodna in brez skrbi, kot je ona. Pusti, da jo nosi veter in nalahno usmerja svoje peruti v želeno smer.

Se ljudje lahko tako gibko usmerjamo. Da smo en trenutek z mislimi pri vsakodnevnih obveznostih in nam le naslednji trenutek, ki ga ujamemo, pusti pečat sreče. Ko pustimo, da nas razveseli sončni žarek, nasmeh na obrazu drugih ljudi, topel pozdrav ali lepa gesta neznanca.

Nekako se moramo znati upočasniti. Si dati čas, da zadihamo.

Da se opomnimo, da smo sami kreatorji svojega časa, ki ga lahko pustimo obveznostim ali pa kombiniramo.

Vse je v ravnovesju. Držati tisto tanko linijo med nemirom in mirom.

Realnost je vedno drugačna od naših pričakovanj. Vendar nas ob tem, ko razmišljamo, dogodki vedno želijo prehiteti. Vedno želi ena stvar prevladovati in postati večja od nas. Pa lahko postane večja, če ji to dovolimo? Ji dovolimo zato, ker si želimo ali ker ne najdemo ali ne iščemo druge poti? Vprašanj in odgovorov je preveč in venomer od nas terjajo odgovornost.

Samo vedenje, da znamo sprejeti odgovornost za naše misli, dejanja nase, je že korak naprej. Naprej v umirjeno stanje. Stanje duha, ki si ga želimo.

Ko bomo umirili tempo in odvzeli času moč, da dela dogovore namesto nas, bomo spoznali, da smo edini, ki imamo dovoljenje da usmerimo svojo pozornost.

Ko jo bomo usmerili na pot umirjanja uma, se bomo srečali le zjutraj v ogledalu, brez prehitevanja.