Včeraj je bil res prekrasen sončen dan in na naši kmetiji se je zbrala zanimiva druščina. Sociolog, poslovnež, kmet, ljubiteljski umetnostni mizar, Indijanec oz. Šaman po duši in znanju, in še nekaj različnih profilov ljudi. Sprožil sem pogovor in ga nekako usmerjal, o svobodi in medsebojnem sodelovanju, ki ga imamo ljudje, ki živimo v tem pretežno s kmetijami posejanem delčku Raja.

V kolikor bi želel nekaj ur pogovorov združiti v nekaj besed bi lahko rekel, na vasi, vsaj v tem našem koncu deluje nekakšna čudovita zrelost in modrost, ki pa je v veliki meri v nasprotju z zakoni ki veljajo v naši družbi. Vsak profil človeka, če vzamem prisotne, pa bi to naše življenje rad po svoje uredil. Hvala tistemu, bili so tudi taki, ki bi popolnoma vsa pravila in zakone takoj ukinili. Mogoče težko za razumeti, ampak stvari bi, v tem primeru, padle na svoje mesto.

Pride dan, ko mi sosed prinese, kakšno kilo sveže govedine in jaz mu dam nekaj škatel jajc in kakšen liter staranega kisa. Vidim drugega soseda, ki se odpravlja v gozd pripravljat drva, vzamem svojo žago in se mu pridružim v gozdu, kjer se nama pridruži vsaj še eden ali dva iz bližnjih vasi.

V nekaj urah pripravimo in zvozimo drva za celo zimo za njihove potrebe. Ko že skoraj končujemo nam pri tretji hiši pripravijo tako pravo malico. Doma sva pobrala koruzo na njivi, ostala pa je koruznica. Nekaj dni kasneje se vračamo domov in eden od sosedov ravno zaključuje mulčenje na naši njivi. Obrezujem kopita svojim konjem in še tistim, ki pridejo s konji mimo.

Želim vam povedati, da vzpodbujam in se trudim vpeljevati v ta naš okoliš nekakšno harmonijo med ljudmi. Življenje brez denarja, kolikor se pač da. Dvigniti človeške vrednote, delovati po naravi živega bitja. Samo z enim sosedom, ki je na novo gradil hišo in si je dal postaviti mejnike vemo kje je uradna meja. Z drugimi štirimi nimamo nobenih mejnikov in jih ne rabimo in to je nekaj tako čudovitega. Ne rabimo nobenega društva, nobene institucije, kvalitete našega življenja pa se dvigajo v nebo.

Dogajajo pa se seveda tudi druge cvetke. Grem na kmetijsko svetovalno službo oddajat zbirno vlogo in me vpraša. Gospod kaj boste imeli na tej njivi. Pa pravim, najprej bomo posadili koruzo, potem buče in ko koruza dovolj zraste še k vsaki malo visokega fižola.

Me gleda, išče nekaj po računalniku, gre v drugo sobo in slišim kako se nekaj dogovarjajo, pride nazaj in mi pravi, gospod na tej njivi imate lahko samo koruzo, ali samo fižol ali pa samo buče, vsega skupaj ne morete imeti. Poizkušam ji dopovedati in pojasniti, kako so že Indijanci sadili na tak način in zakaj, ampak ne pomaga nič. Gospod, če boste kršili pravila boste dobili kazen, odločite se kaj boste imeli na tej njivi!

Pa še kakšna cvetka. Imamo ekološko kmetijo in v večini gojimo kokoši nesnice, ki se s petelini prosto sprehajajo po kmetiji, niso cepljene nikoli in vse so izvaljene na naši kmetiji. Kokoši so res zdrave, večino hrane si dobijo s pašo in nesejo tudi po pet šest let. Pride ekološka kontrola. Gospod kokoši boste morali ograditi, ne smejo se prosto sprehajati. Pa obstajajo pravila po katerih morate kokoši šestnajstkrat cepiti, drugače ne smete prodajati jajca naokoli. Ja, včasih kar ne morem dojeti.

O kokoših sem se res naučil veliko, tudi iz tistih najstarejših virov, tudi sto let staro knjižico o reji kokoši imam doma. Ko poizkušam pojasniti, da ta pravila še posebej o cepljenju ekoloških nesnic nekako ne morejo držati, naletim na prazna ušesa. Moje znanje in izkušnje proti pravilom, ki prihajajo iz Bruslja oz. iz tega robotiziranega kontrolorja, ki stoji pred mano. Tako, da sedaj uradno in zakonito prodajamo jajca samo doma, ker to pa menda lahko. Sami si odgovorite kakšna so ekološka jajca na policah trgovin.

Na kmetiji sem organizirali tudi hojo po žerjavici z nekaj šamanskimi rituali, izključno za zaprti krog znancev, prijateljev, sosedov. Vse kar smo potrebovali od drv, do hrane smo prispevali vsak nekaj po svojih zmožnostih.

Bilo je res čudovito in učinkovito ampak protizakonito.

Hvala.