Pujs je opazoval svojo podobo na površini ribnika. Pričel je jokati, saj je ugotovil, da je grozno grd. Njegove solze so kmalu skazile njegovo podobo na vodi.

Nato je nad seboj slišal glas:
»Nobeno bitje ni lepše od tebe pujs!« je rekel glas.
»Ni res,« je jokal dalje pujs. »Še grši sem od krastače!«
»Ampak nič ni lepšega od krastače,« je odgovoril glas.
»Vidiš, sam govoriš nasprotja. Krastača in jaz ne moreva biti oba najlepši bitji hkrati!«
»Vsa moja bitja so za moje oči najlepša in vsa hkrati.« je rekel glas.

Takrat je pujs ugotovil, da se pogovarja z Bogom. Ponovno je pogledal svojo podobo na vodi in tokrat je v srcu čutil lahkotnost, na obrazu pa se mu je narisal nasmeh.

Lepota in grdota nista dosledni lastnosti; tudi ljudje se ne morejo zediniti, kaj sestavlja lepoto in kaj ne. Tako lepota kot grdota sta v očeh stvarnika.

»Četudi prepotujemo svet v iskanju lepote, jo moramo najprej čutiti v sebi, preden jo najdemo.«
Ralph Waldo Emerson