Ne vem komu naj verjamem,
Besede za resnične vzamem,
Tistim ki lepo oblečeni govorijo,
Ali siromašnim ki skoraj molčijo,
Ki se majhnih darov veselijo,
V noč lahkotno zaspijo.

Tisti lepo oblečeni radi jezikajo,
S čustvi ljudi brenkajo igrajo,
S smehom resnico poteptajo,
Kričijo preglasijo vse ostale,
Ne nasprotuj jim ne poznajo šale,
Žal vedno so le polni hvale.

Berem da se ljudje pobijajo,
svoj zlo umna fb reklamirajo,
v brutalnosti vse podirajo,
človek postaja pošast,
nenasiten z nasiljem.

Ljudje pretepajo, mučijo otroke,
več ne išče se zdaj vzroke,
a dovolj da gledaš TV program,
tam z nasiljem krmijo vsak dan,
nas silijo da plačujemo zločine.

Kje te pritiska danes
ob zid ignorirana senca,
nagnusna, strašljiva pošast,
njeno zanikanje,
njeno prikrivanje?

Kdo je ta,
ki ti jo odslikava danes?
Kaj je to,
kar je tvoj danes umazalo
gnusno,
nevzgojeno,
potuhnjeno,
hudobno,
razčlovečeno,
kar je danes tvojo kri zalilo s pelinom,
tvojim pljučem vzelo zrak
in poteptalo tvojo rahlost?

So me vprašali otroci kaj ljubezen…
Ali jo lahko potipaš, vidiš, čutiš,
zakaj s seboj prinaša smeh, solze,
se je moraš sramovati, prikrivati,
kaj je tako skrivnostno v njej…

Ljubezen ne moreš potipati, videti,
čeprav jo začutiš ob ljubljeni osebi,
srečanje z njo ustvari nasmeh,
slovo od nje solze, bolečine v srcu.

Ko nekoga ljubiš je ves svet lepši.
objel bi vse ljudi tega sveta,
svet okoli tebe je čaroben,
petje ptic kot rajsko žgolenje.

Danes je bilo modro molčati.
Zato sem zaprla usta
in nisem dovolila,
da bi besede poletele
razbelit tvojo žerjavico
in gnezdit v tvoj požar.

Danes je bilo modro molčati.
Tišina je bila dovolj zgovorna,
v prostor med nama
je dopustila sesti
častni drži.

Pozabljena vas je oživela.
Polknice na oknih se odpirajo,
mladež se lovi okoli vodnjaka,
na dolgi vrvi se sušijo bele rjuhe.
Iz pekarne diši po pečenem kruhu,
dekle na pragu boža belega muca.

Pozabljenja vas je oživela,
ko so bili spoznani
in iz nje pregnani vampirji
njenih življenjskih moči.

Tujec ki pri nas domuje,
nas le skrivaj občuduje,
čeprav smo včasih prepirljivi,
domovini smo predani, zanesljivi.

V svetu nas šport povzdiguje,
talentov mladih znanje odlikuje,
s pesmijo stopamo v nov dan,
nikjer težavah ni nihče sam.

In beseda, pesem nas združuje,
še iz časa borb bilo je najhuje,
krepi zavest, besedi utrip srca,
ponos krepi, to Slovenija ima.

Izplavala sem iz globin
in zajela sapo.
Iz moje kože
odpadajo luske.
Levim se v zemeljsko bitje.
V viseči mreži
se sušijo školjke.

Na kopnem sem,
tu so pravila
življenja drugačna.
Zlahka se jim prilagajam.
Iz moje kože odpadajo luske.

Nas molzejo, strižejo,
stiskajo in ponižujejo;
mogočnim je vse dovoljeno,
nam pa iz dneva v dan manj;
a se niti ne sramujejo,
saj z molkom jim vse dovoljujemo.

Se mi, slepi za tujo bolečino,
zavedamo, se kaj sramujemo,
ko živali na hleve, verige in smrt obsojamo,
jim mladiče brezvestno odvzemamo,
se z njimi mastimo, zato še zbolimo,
ali še dobiček si kujemo?

V sebi vem
in slišim.
Telo mi to ves čas sporoča.
Končno ga slišim.
Kako mogočno
vsa ta leta
skrbi za to,
da živim.
Dojemam.

Kako inteligentno,
predano, zvesto, ljubeče,
nenehno opravlja
in usklajujejo
milijone nalog,
da živim.
Dojemam.

V mojih sporočilih
je popoln zemljevid.
To sem spoznala danes.
Če slišiš,
kako se te dotika
pod debelo kožo,
mu lahko slediš.
Vodi te v deželo,
ki si jo doslej
tavajoče iskala zaman.

V mojih sporočilih
je popoln zemljevid.
To sem spoznala danes.
Nisem jih pisala
z mislijo nate.
Zrastla so
iz plodišč samospoznanja.

Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.

Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.

Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.

Ekskurzija v neznano.
Čutim,
v pravo smer grem,
na pravi način.

Moje telo se odpira užitku
v gibih in v dihanju.

Obred za telo,
ki ga časti.
Vrača mu dostojanstvo,
pozorno ga hrani,
obnavlja, poživlja.

Vsakdanjo prozo razglašenega življenja,
polno skrbi, ovir, izgub in težav
v pustinji, puščavi ali močvari odnosov,
lahko z razumevanjem in ljubeznijo odpravimo,
če skupaj v zboru ubrano zapojemo
in še mnoge iščoče pritegnemo
k uglašeni in z vesoljem povezani
radostni pesmi življenja.

Vprašaj ga, svoje telo,
kaj potrebuje, česa želi.
Dotika, čutenja,
gibov, premika,
telo si želi zemeljskega življenja.

Ustrezi mu.
Zlezi iz uma,
živi v resnici.

Napravi si drva,
zakuri si ogenj,
posadi svoj vrt,
skuhaj si kosilo,
operi perilo.
Spočij ga.
Privošči mu nege,
objemov, cartljanja,
večernih pogledov,
sproščenega spanja.

Oh, ti, ozvezdje po imenu Lira,
ti vzrok vsega mojega si nemira ...
Tvoja najsvetlejša zvezda je Vega,
na severni nebesni polobli njena je lega ...
Kako lepa res ta svetla je zvezda,
kot jutranje Sonce, ki obsije ptičja gnezda ...
Njen planet, Raj, leži v njeni bližini,
kot kristalni tok, ki teče ob rečni brežini ...
Vse kar potrebujem je, da odidem s teboj,
da dajalo bi me domotožje, nič se ne boj!!!
Veš planet Zemlja zelo kruti je kraj,
želim si le, da s teboj odletim v Raj!!!

Pretočnost oznanja vstajenje,
napita je zemlja, spočita in godna,
odprta za porod novosti.
Povita je v nov začetek.

Plodovnica je odtekla.
Povodenj je sprala
balast iluzij,
resnica se je naselila v oči
in mi očistila lice.
Zastoj je naplavil
hranilnega mulja.

Za mojim hrbtom
ostaja preteklost.
Grajsko poslopje
skrivnostno molči,
ko ga preneham oblegat.
Ni moje.
Neporavnana krivica tišči.
V stražnih stolpih smrdi
po plesnivi trohnobi.
Preveč sem že hirala,
čuvajoč bogate dolžnike.

Dam si piti
veselih napojev.
Dam si čutiti
radostnih občutkov,
topline, bližine in stika.
Dam si sprejeti
hranljiv, varen Svet.

Pravi mi, da prišla iz daljnega je vesolja,
iz nam, Zemljanom, podobnega okolja ...
Na pogled tako, strašansko, bila je lepa,
takšne, tukaj, ne najdeš kar tako zlepa ...
Zaupal sem se ji, da jo srčno ljubim,
da večno zvest ji bom, ji kar obljubim ...
Toda rekla je, da tukaj na kratkem je obisku,
da prišla poklonit, staremu, se je obelisku ...
Ki sezidali njeni, davni, so ga praočetje,
da njeno vsakoletno to je početje ...
Na žalost prišla do bridke sva ločitve,
počutil sem se, kot da režejo me britve ...

Mrežasta trma vase zavija
drugačne sklepe.
Gleda me in se mi roga,
moj trud prezirljivo spregleda,
svojo žičnato ograjo
nesramno spušča nadme,
tepta mojo hostijo samospoznanja,
in vztrajno ponavlja,
da ne morem drugače.

Zato kopljem globlje.
Izklopim se iz njenega bednega filma,
ugasnem frekvence njene postaje.
Ne rinem navzgor,
ampak kopljem globlje.
Vztrajam pri svojem
in kopljem še globlje
v svoj neraziskan rudnik.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Snela sem kirurško masko,
snela sem sterilne rokavice,
odložila sem sterilno haljo,
kapo in copate.
Zapustila sem belo sobo
in stopila ven,
med ljudi.

Dovolj mi je sterilne čistosti.
Tam zunaj brbota življenje,
med čvrsto čilostjo
se kepi gnusno blato,
v čisti reki se znajde
smrdeča sled odplak.
Trdijo, da so kužne.
Močnejša sem od njih.

Čuječe uho ima pretanjen sluh.
Sliši moje dihanje,
pozna sporočila mojih občutkov.
Sliši notni zapis mojih želja,
sliši moje proseče potrebe.
Sliši tisti tihi glas
znotraj mene,
ki ima vedno prave odgovore zame.

Čuječe uho ima pretanjen sluh.
Sliši tvoj molk, tvoj glas,
geste tvoje pantomime,
menjave kulis na tvojem odru.
Sliši tvoj spokoj,
bitje tvojega srca
in tvojega leva,
kadar varuje tvoje meje.

Plezalna vrv je napeta.
Iz dežele na obrobju
po njej splezaš nazaj,
v srčno središče.
Ko se vračaš tja,
odkriješ navdušenje,
kot v otroških časih.

Navdušenje,
nad stvarmi,
ki jih zmoreš,
ki jih hočeš,
ki ti uspejo.
Navdušenje nad malenkostmi,
sestavljaš jih v večje zgodbe.
Navdušenje, da si,
da dihaš, da čutiš.
Navdušenje nad življenjem.