Stojim in gledam jih,
občudujem, rad bi jih objel,
pa ne morem, se z njimi pogovarjal,
besede namenjene njim se vračajo,
a so le odmev z gora, belih strmin…

Zdaj so vrhovi skriti pod oblaki,
na trenutke povsem zakriti,
potem pa se bleščijo s soncem obsijani,
odeti v belo tančico skrivnost,
kjer še nedotaknjeni vrhovi,
vabijo da človek pokaže junaštvo,
da jih v nepremagani smeri osvoji.

Tam nižje snežni plaz ogroža,
zato ljudje s strahom zrejo v vrhove,
ko snežna gmota pobere svoj delež,
včasih tudi ljudi, mlade, starejše,
podira vse pred seboj in prestavlja,
s silo kot da bi se norčeval,
da bi mu moč človek spoznal.

jože.k