Obisk je končan.
Pripravljena sem se raziti
z grenkobo presušene pokrajine,
z utežmi potolčenega otroštva.
Tolažim bolečino
kolen, ki krvavijo po padcih.
Ni treba, da me ignorirana
še naprej išče tako,
da me meče na kolena
na ostrem, grobem pesku.
Pripravljena sem se raziti
z nemočnim dekletcem
z zanemarjenimi ranami,
ki so se odprle vedno,
ko sem razpoznala,
da so mi bili namenjeni varuhi,
ki so postajali moji rablji.
Pomirim užaljeno jezo,
da iztegne svoje skrivenčene prste
in popusti grabežljiv oprijem.
Umijem kolena in jih povijem.
Vzamem se v svoje ljubeče naročje
in se nahranim s tolažbo.
Zaprem album,
ki se vsiljuje sedanjosti,
slike v njem rumeneče prhnijo.
K počitku pospremim prastare spomine.
Obiskali so me
in to se bo morda
tu in tam še zgodilo.
A ti obiski bodo kratki
in vse bolj poredki.
Jaz namreč odpiram
vrata svojim obiskovalcem.
Tokratni obisk je končan.
Redno negujem svoja kolena.
Tudi takrat, ko se zdijo povsem zdrava.
Morda jih v globini še reže
kak prikrit drobec peska,
ki je med padcem ranil njihovo
mehko, gibljivo prožnost.
