Naj nikar, draga moja, ne bo ti grozno,
ker v grad Kamen vstopila tako sva pozno!
Njegovi veličastni prostori so prašni,
že dolgo je od tega, odkar so takšni ...
Po prostorih raztezajo se pajčevine,
ah, kako zelo obožujem te ruševine!
Le kaj na to njegov hišni duh poreče,
ob njem znamenita, opevana reka teče ...
Grad Kamen stoji ob vstopu v dolino Drago,
o njem zagotovo napišem kdaj še sago ...
Koliko ljudi bivalo je tukaj in ki so umrli,
tukaj živeli plemeniti so ljudje, plemiči vrli!