Jeza ga je gnala,
ko sem mu zaprla pot.

Nasršil se je kot puran,
iz ust se mu je vlekla
nastopaška aroganca.

On pa že ni skušal krasti,
on pa že ni bil goljuf.
A njegovi lepljivi, tatinski prsti
so ostali priškrnjeni
med vrata v resnico,
ki sem jih bliskovito
uporabila za past.

Nič mu ne rečem.
Priškrnjen med vrata
v resnico
se je še vedno
branil z lažjo.
Mislil je,
da se brani pred mano.
A branil se je le še pred sabo,
napihnjeni ego
ima stolčen nos.
Ostal je gol,
brez nagnusne maske
in brez tega,
za kar me je načrtno hotel obrati.

Slišim, kako glasno hlipa
njegov lačni, bosi otrok.
Priklenjen v brezčutno bedo,
strada, kolne in nori.
Morda ga bo le vzel
v lastno rejo
in ga ozdravil tatinstva.
To lahko stori le on sam.
Odpuščanje mu darujem,
svoje rane s tem negujem.

Vendar tu ni moje mesto.

Vzamem si svoja dragocena semena,
pridelana v letinah
mojega truda,
spočeta na statvah moje duše.
V svoje njive jih posejem
in bogato obrodim.
Grem in skopljem jarke
pred obzidjem svoje posesti.
Varujejo jo z globino,
s širino in s svetlobo.
Zlu je preprečen dostop.
Gospodarim svojim poljem,
kaščam in domači mizi.