Še malo pa nas bo objela in mi njo
pomlad ki nas že rahlo boža.
na jasah, tratah ob gozdovih,
povsod naokoli se prebuja.

Sonce prijetno pozdravlja,
se od zime poslavlja,
nič ve ledu v kotanjah,
vse v cvetju kot v sanjah.

Jutranje meglice še jezijo,
a s soncem odhitijo,
Vesna v obraz vsa žari,
njen praznik se slavi…

Pestujem tišino.
S širokimi krili objema
razburkano pokrajino,
jemlje jo vase
in jo tolažeče pomirja.

Pestujem tišino.
Njena oaza je zdravilna
po trušču v svetu.
Pestujem tišino.
Pustim ji,
da prazni natlačen prostor
in da polni praznino.

Ozri v zvezde se v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
in mesec se smehlja,
srce v trenutku zaigra.

Kot rajski zven so zvezdne steze,
Kjer se želja uresniči izpolni,
Pomiri dušo in notranjost,
S seboj nosi v daljave.

Morda kdo posluša tvoje petje,
sliši utrip tvojega srca,
a le nekdo ki te pozna,
srčne rane ozdravi.

Prisluhnil je v noč,
Zaslišal angelski glas,
Tam iz daljave,
Kjer rodna je vas.
Kjer utrgal je cvet,
V vasi bilo je deklet.

Nekje v daljavi zvon odmeva,
Kakor da angel prepeva,
A potok ob mlinu šumi,
O preteklosti govori,
Ko se pšenica s srpom še žela,
Se kasneje v mlinu mlela.

V mojo ekipo
vstopajo nove priložnosti.
Podajajo mi svoje roke,
sprva se zde kot ročice,
čiste, drobne, odprte, otroške.
Pustim si,
da hodim za njimi.
Z odprtimi, zvedavimi očmi,
z izostrenim sluhom,
s pozorno zavzetostjo
in z okretnim odzivom.

Kepa plastelina
se zmehča v toplih dlaneh.
Voljno, brez sile jo gibi spretnih rok
zgnetejo v želeno obliko.

Gnetem se skozi življenje,
v svojih toplih dlaneh.
Grejem jih s srčno toploto,
svet sodeluje,
bolje mi gre,
ko sem voljna sprejeti,
kar mi prinaša življenje.

Zmrzal škripajoče popušča,
pred zaprtimi vrati
ščiplje v premražene ude.

Na tleh je trdo,
zgrbljene gube ne računajo več,
da jih poravnajo.

Nisem osvojila tvoje trdnjave,
ti pa nisi osvojil moje.
Rdeče petelinje perje
je ostalo brez leska,
ponarejena barva se mu lušči
in razkriva garjavo kožo.
Lastna volja nosi
prapor zmage,
ostala je nepremagana.

Tožijo, nimajo denarja,
živijo za nakupovanja,
nov telefon, oblačila,
za vsadke, lepa krila.

Ne delajo nikjer,
živijo le ob darilih,
nekatere ob poživilih,
ob bedakih, njim enakih.

So kot pijavke, ne pijejo kri,
Saj vedo kako se lepo živi,
žrtev težko jim najti ni,
naivnežev kar mrgoli.

Mi veter nosi pesem iz gozdov,
pesem mladosti ljubezni dih,
melodijo ki me spominja na njo,
ko sva spoznala se, bilo je lepo.

Takrat sem prvič ji mačic natrgal,
pomladni je veter naju je božal,
pogled in objem je povedal vse,
teh trenutkov se spomniva še.

Ko zdaj se spomniva nazaj,
v mislih čas prikličeva kdaj.
nama veter zapel je melodijo,
melodije srca ki ne zbledijo.

jože.k

Pustim jih pri miru,
ne oziram se nanje.

Skrbi.
Prihuljeno, potuhnjeno se plazijo,
jeguljaste, sluzasto spolzke,
brez hrbtenične osnove.
Zaudarjajo po kislem,
trohnečem in razpadajočem,
brez moje pozornosti
so uvele in prazne.

Pustim jih,
da shirajo.
Brez njih mi je bolje in lepše.
Ometem pajčevine po kotih,
kjer se potuhnjeno nabirajo
in se hranim z ročnim delom.

Ponovno sneg naletava,
se veter z njimi poigrava,
a trobentice na bregu žarijo,
kakor ptice v pomlad hitijo,

Se zvonček prijazno klanja,
pomlad prišla je oznanja,
tam mačice mehke zvezdave,
krasijo obrobje mi planjave.

Poslavlja se že odhaja,
nam zima, sneg iz kraja,
petje ptic in pust jo preganja,
resnično težko čakam maja.

jože.k

Nisem usahnila,
tečem na sonce,
ki me greje.

Toplo hrani moje delo,
da ustvarjam in delujem,
tkem in spajam,
orjem, sejem,
delam pridno, neutrudno.

Vsak gib šteje,
se prišteje k vsem ostalim,
vtke nit v moje novo platno,
moj kolovrat teče, teče.

Mraz si je obril belo brado,
rožnato rdijo lica pomladi,
sramežljivo se šobijo njene ustnice,
topel piš liže
jezerski led.

Zaskorjeno tkivo se raztaplja,
pod njim je obrušena sinja gladina.
Led poka,
nakana prevare je bistro razkrita,
nastavljene pastne vabe
so spregledane sprhnele.

Bel povoj mi je v pomoč.
Vase jemljem njegovo luč
in vanj se zavijam,
da lažje vstanem.

Otrdi mi pod kožo,
drži me pokonci
in me ščiti pred dotiki,
ki se jih ogibam.

Pomaga mi,
da lažje računam nase vedoč,
da imam v sebi
svetlo, zdravilno oporo.

Ko vzcveti žlahtni cvet samostojnosti,
se njegov dehteči vonj širi postopno,
nove spretnosti skačejo v nahrbtnik
življenjske opreme,
skelet je trdnejši,
hrbtenica pokončnejša,
sklepi okretnejši,
gibčnost in prožnost
sta bolj elastični.

Samostojnost te odveže preteklosti,
v njej si prost žrtvenega kamna
bremen otroške nemoči
in kilave vzgoje neukih varuhov.

Zavladaj tropu
tulečih volkov.
Tako ti prenehajo
biti nevarni.

Pusti jim,
da te podučijo
o svojih navadah.
Tako boš spoznal
tudi njihove šibke točke.
Izpuli jim nekaj dlak,
ko se ti preveč približajo.

Me vprašal če bom imel tisočaka,
za besedilo vabljivo mamljivo,
če je možno še žgečkljivo,
še malo pohujšljivo.

Odklonil sem ne pišem za denar,
v takšnih verzih ne vidim čar,
a če želijo naj iščejo objave,
a tam ni nobene te zvrsti,
a še kar mi teži.

Minil je mesec že imajo besedilo,
v melodiji je le deset besed,
ostalo je na la la la,
že vse jo poje bla…

jože.k

Bilo je, kot v grozljivki.
Podedovana nočna mora.
Življenje z vero v laž,
ki so jo odrejeni varuhi
učili svoje otroke.

Zakaj so lagali
in skrili resnico?
Kdo ve,
niti ni več pomembno.
Dovolj je
podariti svojo vero Sebi,
v srcu, kjer je doma
Božanska resnica.

Poslušal sem jih malo,
več se mi ni dalo,
menda zastopajo nas,
in si to upajo reči naglas...

Za katere oblečene čudno,
ja kot iz drugega planeta,
brhka mlada tam dekleta,
v oblačila v pevska odeta.

Obrača se peščena ura,
v ritmih vdihov in izdihov
šteje, diha in veruje
vame in v Boga.

Včasih zgoraj, drugič spodaj,
sipek pesek se pretaka v sipine
z obrazom moje vere,
vere vase in v Boga.

Dano mi je bilo z rojstvom,
da verujem in zaupam
veličastnemu načrtu,
da se čujem in delujem,
kot najbolje znam in zmorem.
Da obračam svoj pogled
v dobro lice,
ki ga Svet vselej premore,
da radujem svojo dušo
z dobrim, lepim v ljudeh,
v naravi in v vsem Stvarstvu.

Vase sem vzela ta dan.
Učvrstil mi je kosti
v pokončnost,
pomagal je postavljati
vogelne kamne,
raznašal je obetavna sporočila
in pestoval sočutnost.

Vase sem vzela ta dan.
Igrala sem se
v njegovih trenutkih,
gradila sem samostojnost,
molila, da bi postala
boljši človek
in za to delala in živela.

Za seboj puščamo svoje sledi,
včasih kakor nasmeh, žalost,
pa tudi neurejenost, potrtost
brezbrižnost tudi do drugih.

Z nasmehom smo polepšali dan,
dnevu poklonili svetlobo upanja,
morda odklenili zaprto srce,
pregnali temne oblake dneva.

S toplo besedo povsod odpiramo vrata,
z nasmehom privabimo nasmeh.
Temačen dan spremenimo v sončen,
Ob pomoči nemočnim trosimo srečo.

Duša odlaga težo.
Zavija jo v sanje
in jim pusti,
da se me dotaknejo,
da sprožijo stik
s spominom,
z občutkom
in da jih zatem
položim k počitku.

Doživim se zgrbljeno
pod kruto težo spominov,
obkrožena s senčnim prepletom
spačenih in zahrbtnih ubijalcev
moje ustvarjalne sočnosti.
Biseri moje duše
so jih namamili
v pohlepne nakane.
Prišli so oblečeni v ovčje kožuhe,
maskastih lic in sprijenih vab,
ki so me klicale v objem
njihovih ovčjih kož.
Pod njimi so se skrivali
kradljivi vampirji,
lačni plena in plenilske pojedine.