Mraz si je obril belo brado,
rožnato rdijo lica pomladi,
sramežljivo se šobijo njene ustnice,
topel piš liže
jezerski led.

Zaskorjeno tkivo se raztaplja,
pod njim je obrušena sinja gladina.
Led poka,
nakana prevare je bistro razkrita,
nastavljene pastne vabe
so spregledane sprhnele.

Bel povoj mi je v pomoč.
Vase jemljem njegovo luč
in vanj se zavijam,
da lažje vstanem.

Otrdi mi pod kožo,
drži me pokonci
in me ščiti pred dotiki,
ki se jih ogibam.

Pomaga mi,
da lažje računam nase vedoč,
da imam v sebi
svetlo, zdravilno oporo.

Ko vzcveti žlahtni cvet samostojnosti,
se njegov dehteči vonj širi postopno,
nove spretnosti skačejo v nahrbtnik
življenjske opreme,
skelet je trdnejši,
hrbtenica pokončnejša,
sklepi okretnejši,
gibčnost in prožnost
sta bolj elastični.

Samostojnost te odveže preteklosti,
v njej si prost žrtvenega kamna
bremen otroške nemoči
in kilave vzgoje neukih varuhov.

Zavladaj tropu
tulečih volkov.
Tako ti prenehajo
biti nevarni.

Pusti jim,
da te podučijo
o svojih navadah.
Tako boš spoznal
tudi njihove šibke točke.
Izpuli jim nekaj dlak,
ko se ti preveč približajo.

Me vprašal če bom imel tisočaka,
za besedilo vabljivo mamljivo,
če je možno še žgečkljivo,
še malo pohujšljivo.

Odklonil sem ne pišem za denar,
v takšnih verzih ne vidim čar,
a če želijo naj iščejo objave,
a tam ni nobene te zvrsti,
a še kar mi teži.

Minil je mesec že imajo besedilo,
v melodiji je le deset besed,
ostalo je na la la la,
že vse jo poje bla…

jože.k

Bilo je, kot v grozljivki.
Podedovana nočna mora.
Življenje z vero v laž,
ki so jo odrejeni varuhi
učili svoje otroke.

Zakaj so lagali
in skrili resnico?
Kdo ve,
niti ni več pomembno.
Dovolj je
podariti svojo vero Sebi,
v srcu, kjer je doma
Božanska resnica.

Poslušal sem jih malo,
več se mi ni dalo,
menda zastopajo nas,
in si to upajo reči naglas...

Za katere oblečene čudno,
ja kot iz drugega planeta,
brhka mlada tam dekleta,
v oblačila v pevska odeta.

Obrača se peščena ura,
v ritmih vdihov in izdihov
šteje, diha in veruje
vame in v Boga.

Včasih zgoraj, drugič spodaj,
sipek pesek se pretaka v sipine
z obrazom moje vere,
vere vase in v Boga.

Dano mi je bilo z rojstvom,
da verujem in zaupam
veličastnemu načrtu,
da se čujem in delujem,
kot najbolje znam in zmorem.
Da obračam svoj pogled
v dobro lice,
ki ga Svet vselej premore,
da radujem svojo dušo
z dobrim, lepim v ljudeh,
v naravi in v vsem Stvarstvu.

Vase sem vzela ta dan.
Učvrstil mi je kosti
v pokončnost,
pomagal je postavljati
vogelne kamne,
raznašal je obetavna sporočila
in pestoval sočutnost.

Vase sem vzela ta dan.
Igrala sem se
v njegovih trenutkih,
gradila sem samostojnost,
molila, da bi postala
boljši človek
in za to delala in živela.

Za seboj puščamo svoje sledi,
včasih kakor nasmeh, žalost,
pa tudi neurejenost, potrtost
brezbrižnost tudi do drugih.

Z nasmehom smo polepšali dan,
dnevu poklonili svetlobo upanja,
morda odklenili zaprto srce,
pregnali temne oblake dneva.

S toplo besedo povsod odpiramo vrata,
z nasmehom privabimo nasmeh.
Temačen dan spremenimo v sončen,
Ob pomoči nemočnim trosimo srečo.

Duša odlaga težo.
Zavija jo v sanje
in jim pusti,
da se me dotaknejo,
da sprožijo stik
s spominom,
z občutkom
in da jih zatem
položim k počitku.

Doživim se zgrbljeno
pod kruto težo spominov,
obkrožena s senčnim prepletom
spačenih in zahrbtnih ubijalcev
moje ustvarjalne sočnosti.
Biseri moje duše
so jih namamili
v pohlepne nakane.
Prišli so oblečeni v ovčje kožuhe,
maskastih lic in sprijenih vab,
ki so me klicale v objem
njihovih ovčjih kož.
Pod njimi so se skrivali
kradljivi vampirji,
lačni plena in plenilske pojedine.

Sem hodil po krajih iskal cvetlic,
V naših srcih najlepših že kraljic,
Tistih ki z lepoto prevzamejo,
z omamnim vonjem objamejo.

Pokukal malo sem v višave,
Tam kjer PLANIKA kraljuje,
Visoko na skalah domuje,
Tam odmev najlepše se sliši.

Spet zrem na Golico, njene trate,
Tam iz Narcis cvetna preproga ,
Po vseh tratah tja do roba gozdov,
Že grem počasi v dolino, domov.

Spet lastovke so priletele,
Iz svojih gnezd zapele,
Doma smo nam žgolele,
V pesmi so nam vesele.

Pomlad prebuja se iz sna,
Narava nam predaja se vsa,
Vrisk z gora že odmeva,
Fant tam dekliču prepeva.

Življenje podarja življenje,
Ljubezni polno hrepenenje,
Kot da je čakalo na maj,
Vse naokoli v cvetju je zdaj

Pletem si nove vzorce
v svoje tkivo,
svetli so,
dihajo
in me radostijo.

Nove misli letijo
v nebo
na perutih angelskih kril.
Varovala so me,
ko se mi je luščila stara koža.
Vrnila sem jo materi Zemlji
s pokopom in s spoznanjem,
da mi je v preteklosti
zrastla z razlogom.

Ti spustila nad vas se je noč,
priplazila se je skozi vsako lino,
v posteljo priganja malo Tino,
tamkaj klepetavo Martino.

Že mlečno kašo že je in hvali,
tako sladka je bi še in še malo,
po njej lažje se bo zaspalo,
O njej vse lepo sanjalo

Z zjutraj sonce že prebuja,
vstani Tina šole se ne zamuja,
zdaj s težko torbico hiti,
da pouka ne zamudi

jože.k

Stojim in gledam jih,
občudujem, rad bi jih objel,
pa ne morem, se z njimi pogovarjal,
besede namenjene njim se vračajo,
a so le odmev z gora, belih strmin…

Zdaj so vrhovi skriti pod oblaki,
na trenutke povsem zakriti,
potem pa se bleščijo s soncem obsijani,
odeti v belo tančico skrivnost,
kjer še nedotaknjeni vrhovi,
vabijo da človek pokaže junaštvo,
da jih v nepremagani smeri osvoji.

Klicali so potres,
ki bi potrgal korenine,
podrl zgrajeno živost
in opustošil pokrajino.

Klicali so potres
z besedami,
ki bi posrkale hranljiv ponos
na dosežke
in ki bi s strupeno slanico
izsušile tla,
jim odvzele plodno rodnost.

Žal naj nam bo precenjevanja in hvalisanja z uspehi in dobički
ob goljufanju in izkoriščanju drugih.

Žal naj nam bo radovednosti, zavisti in škodoželjnosti
namesto ustrezne spodbude ljudem v težavah.

Žal naj nam bo zbijanja šal ali obsojanja
ob odkritju nerodnosti in spodrsljajev drugih.

Žal naj nam bo vsakega nakupa podjetja ali delnic,
ki prinaša mnogim le zgaranost ali brezposelnost.

Jeza ga je gnala,
ko sem mu zaprla pot.

Nasršil se je kot puran,
iz ust se mu je vlekla
nastopaška aroganca.

On pa že ni skušal krasti,
on pa že ni bil goljuf.
A njegovi lepljivi, tatinski prsti
so ostali priškrnjeni
med vrata v resnico,
ki sem jih bliskovito
uporabila za past.

Naj nikar, draga moja, ne bo ti grozno,
ker v grad Kamen vstopila tako sva pozno!
Njegovi veličastni prostori so prašni,
že dolgo je od tega, odkar so takšni ...
Po prostorih raztezajo se pajčevine,
ah, kako zelo obožujem te ruševine!
Le kaj na to njegov hišni duh poreče,
ob njem znamenita, opevana reka teče ...
Grad Kamen stoji ob vstopu v dolino Drago,
o njem zagotovo napišem kdaj še sago ...
Koliko ljudi bivalo je tukaj in ki so umrli,
tukaj živeli plemeniti so ljudje, plemiči vrli!

Obisk je končan.
Pripravljena sem se raziti
z grenkobo presušene pokrajine,
z utežmi potolčenega otroštva.

Tolažim bolečino
kolen, ki krvavijo po padcih.
Ni treba, da me ignorirana
še naprej išče tako,
da me meče na kolena
na ostrem, grobem pesku.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Prerezala sem si popkovnico,
ki se te je držala.
Diham s svojimi pljuči.
Prestopila sem meje znanega.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Učim se hoditi brez tebe,
koraki me vodijo v lastno domovino.

Stati na svojih nogah je naravno.
Pod mehko kožo
se mi krepijo kosti.
Moja opora je v meni.
Stati na lastnih nogah je naravno.

Nekoč napisal pesem sem prelepo,
sem bral labodom tam ob Kolpi.
nežno sta po reki zaplavala.
drug ob drugem, drug z drugim.

Čez leto po reki sta učila naraščaj,
kod se ogniti čerem zakaj.
Bil lepo spet v mesecu maju,
vse bilo v cvetju kakor v raju.

A letos negibni so obležali,
v ledeni reki, ob kanalu,
menda jih gripa pokosila,
konec labodom je storila.