Največji sodobni slovenski pesnik Dane Zajc je po hudi bolezni umrl 20. oktobra 2005.
Zaradi izgube Zajčevih matičnih listov v ranem otroštvu pravi datum rojstva ni znan nikomur, 26. oktober je približek. Med drugo svetovno vojno so nacisti požgali njegovo domačijo, umrla sta dva njegova brata (partizana), zaradi vojne pa je prekinil šolanje. Po vojni je bil izključen iz gimnazije in zaprt (1951) zaradi svojih političnih stališč.

Leta 1958 je privatno končal gimnazijo, vpis na univerzo mu ni bil dovoljen. Med leti 1953 in 1955 je deloval na Pošti Slovenije. Od leta 1955 do 1989 (do upokojitve) je bil zaposlen kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je med leti 1981 in 1982 bival v New Yorku. Med leti 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1981 je prejel Prešernovo nagrado za književnost. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU.

Moje telo
Je kot Tvoje telo

Poljublja ga Angelov Dih

Vsak gib je ples
Harmonije teles

Sliši se Angelov Stih

Njih pesem odkriva
Podobo Srca
Radost in Ljubezen v očeh

Svobodna Zavest
In
Duša Svetá
Na ustne privabita Smeh

Nocoj jaz bom tvoja zvezda na nebu
je kot duša katero ne moreš kupiti.
Kot bleščeča ladja na morju si ti
sem lahko tudi jaz kot ti?

Kmalu nekdo pride na mojo stran
nikoli nebom z teboj, vem
videl sem zadnji tvoj srečen obraz.

Nekega dne daleč stran od tebe bom jaz
kjer besede ne bodo tako boleče
občutki bodo tako hladni do tebe
ne sprašuj me kje je pot
nikoli se nebom vrnil čuten, razumen kot pretekle dni.

Leta se je pripravljal
na svojo vlogo.
Izpovedal ji je,
da jo ljubi.

En sam trenutek
se je hotel,
da je pokukal
iz svoje polžje hišice
in zlezel na list solate,
ki je stegnil vlažno roko.

Polžja hoja
je sanjala zeleno
in je našla prostor
v solatinem srcu.
Za seboj je pustila sledi
zaljubljenega polža.

Ko vse diši po ljubezni.

Ko ti govoriš o ljubezni.

Ko on govori o ljubezni.

Ko je vse ljubezen.

Ljubezen ljubljena je.

Klavdija KIA Zbičajnik

Košček sonca
obljublja most svetlih daljav.

Veter, šepet listov jablane
in sredi vrta
z razprto pahljačo pav.

Svetloba lije
v slapu drobnih kapelj
zgodnjih senc.
Nekje drevesni rabelj
žaga vejo prvih brstov.

Košček sonca
obljublja pot belim oblakom.

Barva se kosmiči v višino razkajene megle.

Palma na produ samosvoja, samorodna.

Glave nekaterih so trd oreh kosmate duše.

Klavdija KIA Zbičajnik

Včeraj so bile še sanje
in danes je ostal
le še privid
mehkih senc.

Pozdravljam dan.
Sonce je v meni skrit
ostal je lunin žarek.

Molčim.
Nasmeh v oknu sebi.

Samarij odseva
zgodnje jutro.
Je dan, je sonce.

Ž I V I M.

Branko Zupanc

Čisti občutki tečejo.

Vse kar je čisto drsi.

Skozi srce, lase, oči.

Čista solza gane.

Teče skozi nasmeh, drget.

Po koži navzdol v tla.

Iz tal požene nov cvet.

Roža razprtih, neovenelih.

Čisti so beli, lepi.

Ker v sebi čuvajo vse,

barve, ljubezen, zanos.

Ti sploh ne veš,
da srca mi del odtrgaš,
ko - ljubezen moja - mi napišeš,
pa zgodovino mojo s tem izbrišeš
in sama vanjo se vpišeš,
na pol mi dušo vsakokrat prelomiš..,
srce mi paraš in ga lomiš..
Tako mi trgaš vse po vrsti,
pa me sploh ne boli,
Ti samo trgaj me s poljubi,
z rokami, prsti...,
da začutim končno,
da obstaja tudi sončno
in kaj - imeti rad - pomeni,
ko si Ti ob meni...

Ko mi je hudo,
bele oblake vidim, ko pogledam v nebo..

Nič drugega ni, samo to!

Najraje bi uničila čisto vse,
ni več moči, da bi živela še.

Čeprav svet naprej gre.

Ko čutim, da boli,
pustim solzi, da po licu spolzi..

in že je več ni.

Nevidno se je mož postavil ob obok hiše.
Opazijo ga le mimokapljajoče kaplje,
ki se dotaknejo njegovega zgubanega obraza
in se globoko opijejo vanj, kot da že dolgo nebi pil.

Ples ga je premamil, da je ponovno odprl svoje dlani,
polno odprl svoje telo in zaplesal s svojo dušo.
Veselil se je z edinimi sestrami, ki so ga spremljale,
edino one, ki so padale obenj, so se veselile z njim.

Bil je vesel, kot še nikoli poprej.
Odplesal je čez tisti hrib tam zadaj,
tam kjer nekdaj je bila njegova domačija,
kjer ga je mati kot malega prala in ko je oče pipo kadil.

To veselje je bilo dolgo v mraku,
nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl.
Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku,
ko sem bila neumrljiva kaplja upov.
Niti v srcu ni cvetela akacija
belih padajočih svečnikov
s plameni obrnjenimi navzdol.

Steklena kraljica kamenih nog
na raztegljivem nebu Rimske ceste
se je z duhom noči in znamenji suše
v tihem obredu božanja vetra spustila
med vrtince ljudi, ki skoz steklovino
krinoline meglic zrejo k ognjišču.

Ko te Sonce poboža, da odpreš oči,
in ko ti veter razmrši lase.
Se zaveš, da moreš odpreti dlani,
jih podariti drugim, jim dati vse.

Ko nežna melodija do tvojih ušes priplava,
ali me lahko slišiš sredi noči?
Naj moj glas te uspava,
če spiš te manj boli.

Ko dežne kaplje opazuješ,
kako nežno padajo z neba.
se ti zdi, da lahko jih ujameš,
še preden padejo na tla.

Ko se mir v tvojo dušo naseli,
Počutiš se toplo in lepo.
Ni tako mrzlo,
ko pozimi prvi sneg leti.

Hvala, ker si mi dovolil, da sem te spoznala.
Hvala, za vsako lepo jutro, ker si me pozdravil z nasmehom.
Hvala za vsak dotik.
Hvala, ker si vedno bil to kar si.
Hvala, za vse iskrene besede.
Hvala, za vse sladke pozornosti.
Hvala ti, ker si mi polepšal vsak trenutek, ko sem bila lahko s teboj.
Hvala in zahvala samo tebi za vso srečo, ki sem jo užila s tabo!
Hvala, ker si me naučil kako se odreči najlepšim stvarem v življenju-osebi, ki jo ljubiš!

Jesenske barve se nežno zlivajo,
v sebi vso zgodbo poletja skrivajo.
Lepe zaradi vsega, kar se je zgodilo,
pričakujejo tiho zimsko idilo.

Rumena, oranžna, rjava, rdeča,
ena od druge se zdi bolj goreča.
Ko listi v vetru plešejo svoj divji ples,
pomislim na ogenj dvojih teles.

Začutim te tukaj, moj angel lepi,
tvojo čisto bližino, belo kot v puhasti kepi.
Želiš si me, želim si te, ljubezen ne laže,
smer najine poti lepota src nama kaže.

Razpočila se je na vzmeti ure.
Razkošatila se je svojevoljna minuta
pod urinim kazalcem.
Lokostrelec z neba je meril
v razkuštran in zaspan trenutek oči
in čakal, da se bo zgodilo.
Vsaka stvar in začetek imata omotico
z žejnimi usti in norostjo v genih.
Nihče ni izjema. Le vlakna, ki merijo
razdalje časa so različna,
a oda minute vedno nastopi
ob pravem trenutku karme,
da postane slovesno vesel tvoj obraz.

V pogled udari strela z jasnega
in tropska vročina telesa, ki ga objame,
pove vse. Zgodi se v eni minuti,
v eni sami minuti, ena sama minuta
je dovolj, da je postalo srce
vaza medu, polna sladkosti,
ki se razcveti v praznik cvetja.

Ko hodiš po temi,
na koncu tunela zagledaš majhno luč.
Ko sam si in nič ni,
veš da nekdo s teboj je, ti daje ključ.

Ključ, ki odklene vrata vsa,
odpre tudi tista napačna,
ključ, ki ti daje svobodo, ta..
ki pusti prosto pot nazaj, če je pot premračna.

Ko hodiš sam po cesti ,
in ko tiho je čisto vse,
ko ne slišiš in ko ne slišijo te.
Lahko se vrneš, ne dovoli se zmesti.

Če boli, ko sam ostaneš brez kril,
Veš da nekdo je, ki s teboj leta.
veš s teboj je nekdo, ki lahko s krili pometa,
in veš da ni močnejših ne mogočnejših sil.

Oktober je in spet jesen
in moja bukev zdaj žari
od jutra do večera.

Sonce je vse nižje,
zlati hribi in zaton ognjen
mehko pada, pada...

Poln sem jeseni.
V dolgih sencah kratkega
popoldneva je vse bliže mrak.

Zdaj je čas odhoda drobnih prib
in prihod sivih nimbov v vetru
z juga čez oddaljen hrib.

Vrata knjige so se mi za hip odprla
in moja zavest je vstopila med liste
in tista znamenja, ki puhtijo kisik,
da sem lahko mirno dihala.
Predivo mi je omogočilo neskončne možnosti,
kot gora s pogledom na nižine polj in vijuganje rek.
Klopčič zlatega in črnega runa se je odvijal,
v znamenjih so se prižigale brezdomne luči
in iskale moje oči, dušo in srce.
Vzbujale so vtis, da hočejo goreti
in se spremeniti v besede,
besede resnice in ne laži v ustih,
da hočejo postati žive ideje dejanja
s trenutki vezenine med nebom in zemljo.

Zdaj končno sem spoznal tvojo skrivnost.
Skrila se je, kot da bi pričakovala, da je nihče nebo našel.
Kjuč se je potopil v skrivnostno globino duše,
le dih je tiho šepetal, kje najdeš pot do nje.

Zaklad te skrivnosti sem občutil bolj kot sebe.
Pjan sem omamljenega zvoka tvoje notranjosti.
Kliče mi, da zapolnim vsak del tvojega telesa.
Počutiti se želim kot zvezda z vsemi sestrami ob bratu neba.

Ko to odide kot dež z neba,
skrinjo za vedno zaprem z ključem ljubezni,
vse skupaj zažgem z ognjem spomina,
pepel pa posujem po morju moje ubite duše.

Globoka želja tvoja,
iskrena, polna cvetja.
Nemogoča, vendar upaš.
Upaš, da bo tako kot čutiš, želiš.

Ne vdaj se!
Nikoli ne prenehaj upati!
Upaj si upati!
Kajti to je edino kar ti ostane.
Upanje v boljši jutri.

Šla je starka po prašni poti sveta naprej,
da bi našla safir, ki ga je izgubila, ko mož ji naložil breme laži.
Pot je trnova, je vedela. S sabo vzela le zlate škarje,
kmalu so tudi jeza in strah za njo odšli.

Branila se z dobro dušo in srcem,
a nikdar ni uporabila svojih zlatih škarij.
Čakala je na zlati safir, šla za zvezdami,
ki so ji na modrem zemljevidu kazale pot.

Imela je biser v očeh, zato je ubogega prosila za pomoč.
Nič ni odgovoril, le skomignil je s svojimi slabotnimi rameni, drhtajoč,
ona pa mu dala svoje bisere, ki jih je imela v očeh
in odšla po puščavi naprej po poti polni viharjev.