Ko te Sonce poboža, da odpreš oči,
in ko ti veter razmrši lase.
Se zaveš, da moreš odpreti dlani,
jih podariti drugim, jim dati vse.
Ko nežna melodija do tvojih ušes priplava,
ali me lahko slišiš sredi noči?
Naj moj glas te uspava,
če spiš te manj boli.
Ko dežne kaplje opazuješ,
kako nežno padajo z neba.
se ti zdi, da lahko jih ujameš,
še preden padejo na tla.
Ko se mir v tvojo dušo naseli,
Počutiš se toplo in lepo.
Ni tako mrzlo,
ko pozimi prvi sneg leti.
Vse je enostavno srečno.
potok v daljavi slišiš žuboreti..
Vse zdi se večno,
Nemogoče je umreti.
Ti, kakor sredi travnika stojiš.
prisluhneš vsem bitjem ki krasijo naš svet.
Počutiš se, kakor da se iz sanj budiš,
sredi travnika si postal rumeni cvet.
|
Odpri svoj cvet
Prispeval/a: titanic dne petek, 21. oktober 2005 @ 09:07 CEST
napisala si lepo pesem, iz katere sije ljubezen in se me je dotaknila. Zahvaliti se ti morem, enostavno ker si, ker si čudovita in razvijaš se naprej vedno bolj, ko te berem.
Ko čutimo ljubezen v sebi, se nam prebudi želja, da jo damo drugim. Tako lepo je deliti nekaj kar imamo, lepše kot prejemati. V ljubezni je moč, da bi gore premikal, a dovolj je le, da sebe ohraniš takega, kot te želi Bog. Vedrega, darežljivega, srečnega.
Kot si napisala: Nemogoče je umreti. Seveda, trenutek božje ljubezni, ki ga začutimo v svojem fizičnem telesu, v duši in v vsem, kar nas obdaja, je nemogoče umreti. Trenutek je večen in zlit s stvarstvom božje ljubezni.
lp Titanic
Odpri svoj cvet
Prispeval/a: navihana dne sobota, 22. oktober 2005 @ 20:48 CEST
seveda se razvijam.. svet je tako narejen, da preživijo boljši, bolj razviti.. jaz pa nočem ostati zadaj s tistimi ki padejo in se ne poberejo več. :)
---
ingy