Ko te Sonce poboža, da odpreš oči,
in ko ti veter razmrši lase.
Se zaveš, da moreš odpreti dlani,
jih podariti drugim, jim dati vse.
Ko nežna melodija do tvojih ušes priplava,
ali me lahko slišiš sredi noči?
Naj moj glas te uspava,
če spiš te manj boli.
Ko dežne kaplje opazuješ,
kako nežno padajo z neba.
se ti zdi, da lahko jih ujameš,
še preden padejo na tla.
Ko se mir v tvojo dušo naseli,
Počutiš se toplo in lepo.
Ni tako mrzlo,
ko pozimi prvi sneg leti.
Vse je enostavno srečno.
potok v daljavi slišiš žuboreti..
Vse zdi se večno,
Nemogoče je umreti.
Ti, kakor sredi travnika stojiš.
prisluhneš vsem bitjem ki krasijo naš svet.
Počutiš se, kakor da se iz sanj budiš,
sredi travnika si postal rumeni cvet.
Ko te Sonce poboža, da odpreš oči,
