To veselje je bilo dolgo v mraku,
nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl.
Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku,
ko sem bila neumrljiva kaplja upov.
Niti v srcu ni cvetela akacija
belih padajočih svečnikov
s plameni obrnjenimi navzdol.
Steklena kraljica kamenih nog
na raztegljivem nebu Rimske ceste
se je z duhom noči in znamenji suše
v tihem obredu božanja vetra spustila
med vrtince ljudi, ki skoz steklovino
krinoline meglic zrejo k ognjišču.
V belem puhu hvalnice prihaja odgovor,
kot pravljična prikazen vodnega duha,
s svojim zrcalom brez oblakov v jutru,
ko oddaljuje temni jezik noči
in kača vzbuja preplah med jeleni,
srnami, gamsi in kozorogi.
In tudi jaz sem med njimi
s tolikšno močjo misli,
ki jih preizkušam in preiskujem
navzgor, globlje in bliže v razdaljah
moji duševnosti in spoznanju,
kjer je življenje oče vsega.
Kdo odkriva svojo resnico v meni
in se ne umakne, da bi jaz uprla pogled
na ono stran, da bi izvedela
kaj z daljavami početi,
da ne poginem med sencami noči
za izpolnitev dolžnosti, ki je ne poznam.
Vse poka in se podira v meni
zaradi tihožitij, ki jih nosim v sebi.
Niti bogočasteje, niti glorifikacija neba
mi več ne pomagata pri spoznavanju resnice.
V njej so zaposlene vse moje moči
in vsi moji upi, vse moje organske snovi,
brez moje vednosti o bistvu skrivnosti.
Čutno sevanje mojih idej vzdramlja
vodopad noči z vetrovi vode in ljubezni.
Z merami in občutki za količino merim
veličino mojega bitja s Berliozovo
Fantastično simfonijo v srcu.
O, kakšno občutno olajšanje teže
mi pomeni vzorec nočne predstave,
ko zaslišim Verdijev Requiem
in ko opazujem te zaporednosti,
ki bi jim lahko rekla: »Večnost«,
ko svetloba spet vstaja po zatonu noči.
To veselje je bilo dolgo v mraku,
