Kako si spet želim leteti,
leteti s krili sanj!
Rada bi si dovolila vzeti,
in se obrnila Nanj!

Zakaj mi ne dovolijo?
Počutim se samo..
Zakaj samo me pustijo?
Prav nič ne iskano!

Ne sanjam več,
ko spim..
Mojega duha ni več,
kje naj ga dobim?

Vedno bolj me jemlje žalost
in mi krade srečo, mir!
Počutje je kakor luknjast sir..

Stala je tam njegova senca sključena od bremen
bil je z mislimi v belem dnevu, šel je z njimi na sprehod
ni se zavedal svojega pomena, le stal je in gledal
skupaj z srcem in očmi je zmotno sodil o dejanjih prisotnih.

Kulturno je prisedla še druga senca
oglasila iz črne obleke se njegova je vest
trdo nad njim je sodnik držal svojo že staro pest
hitele so njegove misli brez njega pustile njegovo telo in odšle

Na čase si popravil svoj že iz časa očeta svoj klobuk,
da prekril z njim bi svoje prave misli, tok njih so ga pripeljale v višave
ovihal si še nos, da zmešal bi v njem opojne dišave
vse je odšlo z prisotnih obrazov , njihov topli žar.

Se spuneš še,
ku si bil leti?
Se je zbrala kompanija pr mosta,
in smo čakulali?

Jes sen stopla v lužo,
ki taprvi dan je padal dež.
jes v temi nisn vidla bužo
zatu sen stopla nutri namesto čez.

Se spuneš, ko sen bosa prišla k vam?
Ti si samo stal tan..
ostali so se samo smejali,
in ku kakuše blebetali.

V tem v korenine
presekanem času,
v tem v korenine
prastarih kultur
presekanem drevesu
sem slišala šumenje
mrtvega vetra,
ki je odnašal
cvetni prah s seboj.

V vsaki tvoji roki
lahko zraste manjše drevo
tvoje nepopolnosti.
Z vsakim premikom koraka
v prostor, ki ga zaseda čas,
lahko iščeš hodnike
in ključe svoje določenosti.
Z vsakim korakom
lahko stopiš v novi čas,
prek mostu starega.

Šelestijo listi tihoten mir,
sem in tja vetrič jih nosi,
korenine srkajo Soče izvir,
Bovec se kiti zelen v jutranji rosi.

Po sklalovju drsijo plazovi luči,
v dolino pred hišna pročelja nevest,
na oknih cvetje rdeče rdi,
kakor lica zalih bovških deklet.

Gozdovje porašča kamen davnine.
Kraljestvo gora. O, Kanin mogočen!
Šumenje hoste sega v višine,
v nebo macesen raste odločen.

če se pomlad jeseni v tebe naseli,
če vse v tebi poje in se veseli,
bi nekdo rekel:
to je pa narobe svet-saj za jesenjo zima pride in za njo pomlad spet...

tako pa srce sonce ti razsveti,
cvetijo rože in metulji so v leti...
ves svet je tvoj, ko dobri so obeti...

Tako lepo je,
ko dan zaspi!
Čutim, kako se čisto vse,
vse umiri.

Še čas se ustavi,
v naglici trenutkov.
Moje srce, premami,
morje občutkov.

Spet se spomnem nate,
ki si bil tu, z menoj!
Živela sem le zate,
A odšel si, sam s seboj.

Odnesel si svoj svet,
pobral si vse in šel.
Utrgal si premladi cvet,
ovohaval ga in pel.

Hodila sem k morju
po svojo pozabo
in morje me je ovilo
v zvok valov
in me naučilo
hoditi pod vodo,
kjer posedajo črede
mojih želja.

Ko sem se zjutraj umivala
s srebrom v rosi
svojega spomina,
sem srebala kapljice morja
in spoznala v kristalni soli,
da je ena rosna kaplja
moja velika želja iz dna morja,
ki jo je povilo sončno jutro.

kot meteor zletiš preko
temnega nočnega neba,
osvetliš kotičke zaspane duše
in se razletiš na vse strani sveta..

zbiram ostanke,
zbiram zvezdni prah,
skrbno ga vlagam med spomine
in ne mine dan,
ne mine ura,
da si ne želim preleta tega drznega kometa...

Sem dolgo iskal in premišljeval,
se večkrat sam v sebi spraševal,
bom še kdaj našel in spoznal,
kar imel sem kratko le, a izgubil prav vse..

A prišel je dan, ki bil od njega je poslan,
na nebu drobna zvezdica sijala je,
sijala in gorela za srečo najino,
ki prelila v večno svetlobo je.

Svetloba prepodila je temo in vse bilo je lepo,
a bila nagajiva zvezdica je to,
in drobna lučka, padla je na tla,
saj igra, vsaka nekoč se konča.

noč,
polna luna na nebu,
veter odnaša zadnje jesensko listje z dreves,
trka na okna in te sprašuje: še veš?

bil je večer kot je nocoj,
v meni, v tebi nemir, nespokoj...
iskanje dlani, dotiki, premiki..
čarobni napoj..

bil je večer-tvoj in moj...

megla jutranjega hlada
poltema zbujajočega mesta
zvok rastočega prometa
rosa polna vlage

gneča na postaji
vonj jutranjega časopisa
zatohlost plašča iz mode
odmev petk na asfaltu

prišla si
kot že toliko juter
vonj tvojega šampona me omamlja
čeprav je mraz bi te slekel
in objel v vsej nagoti

vem, da veš
vem, da čutiš
izstopiš
kot že toliko juter....

Korak za korakom stopam po poti tej,
okreten postaja in samosvoj je korak
Korak za korakom se približujem namenu,
kjer ni bolečin, pregrad in ne mej,
Korak za korakom in bližji sem si,
saj tam je le eno z vsem.
Korak za korakom spoznavam te,
v dobrem in slabem, v vsem.
Korak za korakom bližja sva si,
sonce in luna, ter draga ti.

iz niti hrepenenja bom stkala ta dan
in nežno ga v jutro zavila,
skrbno dobrim vilam naročila,
da naj ga čuvajo zanj!

z jutranjo roso ga bom osvežila,
s sončevimi žarki otoplila,
v okras mu bodo puhasti oblaki,
na gozdnih jasah nežnih srn koraki..

naj poklonim ti ta dan-
skrbno je iz hrepenenja stkan...

Mogočno se dviga krošnja v modro nebo,
Razpira svoje srebrne niti na vse strani.

Pogumno jo nosi njeno mogočno telo,
In njene rdeče nitke prizemljujejo ga.

Tako enkratno stojiš pred mano,
Bohotiš se v vsej svoji lepoti.

Sprejemaš in daješ nesebično,
Saj okolje obdaja te v pozitivnem.

Daješ in se razdajaš v dobrobit,
Le sončni žarki prežemajo te..

Le klobuj vsem preizkušnjam,
Le kljubuj trenutku večnosti.

lepe so tvoje oči
gledam tvoje misli, spomine
želje, strasti
ves svet je v njih
poln bolečine, zadrege, sramu
vprašanj, zorenj

iščem sebe v njih,
tvojo ljubezen, predanost
ne berem te
ne vidim
odprta me opazuješ
drobna mušica pije zadnje
solze tvojih pogledov

in zavem se
še zadnji dam ti objem
zebe me...
odšla si...
naj ti bo lepo ...tam

Krog, brez izhoda,
krog, brez vhoda,
vrti se kot vrtiljak,
na njemu sediš,
bled in neživ,
ujet brez besed.

Ta krog, brez izhoda,
ta krog, brez vhoda,
ponavlja se vsak dan,
ni zate izhoda,
ni zate vhoda,
vedno vrtiš se sam.

Le kje je zdaj roka,
le kje je srce,
da bi rešila te.

Sam se vrtiš in si želiš,
da vse končalo bi se.

si boginja svojega telesa;
prikradel se bom kot tat
in ti ukradel sveti gral.

predrl ga bom v krvi
in zapolnil v bolečini.

nato bom odšel;
brez slovesa.
in komaj slišne solze
bodo radostile moj dan.

odprtih oči dvomim vate
rjava je barva laži
ne glej me
zaman so tvoje laži

jemlješ me
kradeš mi upe
jemlješ mi sanje
ubijaš me vsega

iskrenost ni na meniju
zaupanje je farsa
pohota do obisti žari
slasti so tvoja moč

vzemi vse in pojdi
končaj me
oskruni zadnji bit mojega uma
si le ženska...zdaj vem

Odšla si z mrzlim dihom, ki je pripravljal tvoj odhod
tekla so ti leta
neopazno si se skrila pod odejo zemlje
ustnice so bile bele kot sneg, ki je že leto poprej padal na okamenele, na večno zaspale, obraze
tvoje oči so zaspale ob zadnjem pogledu name zate.

Tvoj izdih je dovolil grenki solzi se izliti po obrazu
zgubila se je v toku reke spominov, slik, stikov tvojega življenja s tabo
sveča, ki gori nemo gleda na tvojo dušo, da bi ogrela telo,
da tiho spet bi se odprle tvoje oči
tvoje roke mi obrisale pepel preteklosti.

Odšel sem za teboj, da skusil bi drugi svet, drugo življenje, da bi te spet videl,
da v objemu večno ostaneva odptujeva z belo ladjo v sanje
najine skrivnosti ostanejo globoko na dnu uma, ki nekoli ne odmre
a zaman nič te ne ozdravi, da bi te spet lahko videl, spet vohal tvoje dlani.

Vprašanje je,
kako lahko telo
služi duhu
in kako lahko
duša
vključi telo
v funkcijo duha.

Telo ni duh,
temveč pojav,
ki ne potrebuje vere.

Duh je duša,
ki potrebuje telo
in vero,
ki jo duh obljublja.

Klasja si mi nabral
in cvetja v Boninih v dar.
Vejice zlatih, drobnih zrn,
mnogo vonja poljskih rož
z radostjo v poletni dan.

Grozdja si mi prinesel
v skledi iz gline v dar –
sladkih, suhih, gostih krogljic,
mnogo vinskih, drobnih žogic,
jagod rdečih v januar.

...o0o...

Dva kamna v Logarski dolini
za vedno sta združena v bližini,
drug ob drugem tesno ležita,
v zavojček pod prstjo zavita.

Nihče ju ne bo prebudil,
nihče ju ne bo razdružil,
drhtita z rastjo praproti in trave,
z rapontiko rdečita v višave.

Sta v svetišču gora zakopana,
pot tja ni nikomur znana.
Slap Rinka šumi, kamenje odnaša,
le dvema prizanaša.

…o0o…