Stala je tam njegova senca sključena od bremen
bil je z mislimi v belem dnevu, šel je z njimi na sprehod
ni se zavedal svojega pomena, le stal je in gledal
skupaj z srcem in očmi je zmotno sodil o dejanjih prisotnih.

Kulturno je prisedla še druga senca
oglasila iz črne obleke se njegova je vest
trdo nad njim je sodnik držal svojo že staro pest
hitele so njegove misli brez njega pustile njegovo telo in odšle

Na čase si popravil svoj že iz časa očeta svoj klobuk,
da prekril z njim bi svoje prave misli, tok njih so ga pripeljale v višave
ovihal si še nos, da zmešal bi v njem opojne dišave
vse je odšlo z prisotnih obrazov , njihov topli žar.

Umrla je njegova utopljena misel omame
zadnji sem odšel iz dvorane, njegove oči so se uprle name
nevem zakaj dohitel dotaknit se me je njegov duh
nič nisem rekel saj nisem mogel izraziti svoje želje v mislih sem bil suh.