Šelestijo listi tihoten mir,
sem in tja vetrič jih nosi,
korenine srkajo Soče izvir,
Bovec se kiti zelen v jutranji rosi.

Po sklalovju drsijo plazovi luči,
v dolino pred hišna pročelja nevest,
na oknih cvetje rdeče rdi,
kakor lica zalih bovških deklet.

Gozdovje porašča kamen davnine.
Kraljestvo gora. O, Kanin mogočen!
Šumenje hoste sega v višine,
v nebo macesen raste odločen.


Osemsto let tu župnija stoji,
s cerkvico sredi prelepe krajine,
ob njej se kraj razvija, živi,
skupaj z vasmi soške doline.

V tratah čriček tke vezenino,
Bilke trave v snu valovijo.
Log podarja sončno zlatnino –
mir ljudem, da v sožitju živijo.

Gnezda lastovke pod streho imajo,
ko vračajo se k prijaznim ljudem,
v košatih drevesih ptice žgolijo,
tu srečo najdeš, če hočeš, v vsem.

…o0o…