Hodila sem k morju
po svojo pozabo
in morje me je ovilo
v zvok valov
in me naučilo
hoditi pod vodo,
kjer posedajo črede
mojih želja.
Ko sem se zjutraj umivala
s srebrom v rosi
svojega spomina,
sem srebala kapljice morja
in spoznala v kristalni soli,
da je ena rosna kaplja
moja velika želja iz dna morja,
ki jo je povilo sončno jutro.
Zazrla sem se v nebo
in padanje svetlobnega žarka
iz sončevega očesa
me je odelo z milino ljubezni,
svežo toplino zaupljivosti
in motrilo, če poslušam vodo
zadovoljna z majhnimi spolnitvami,
nikoli potešena samost v morju
s številnimi upehanimi željami,
ki izpuhtevajo sok in duha,
a le eni se nisem mogla upreti.
Bila je bleščeče Sončevo oko
s spuščenimi trepalnicami
nad morsko gladino,
ki je sijalo med prekate mojega srca
in jaz sem ga z duhovnimi prsti
nežno sprejemala vase.
Hodila sem k morju
