Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
sem zaznala, da je srce človeštva
že skoraj umrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je človeštvu
krvavel in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo
človeške bolečine. Telo človeštva
je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.

Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj človeštvo krvavi.
Menda bo držalo, da telo še ni izreklo
zadnje besede in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.

Veliko jih je, ki hodijo kot berači,
njihova žetev se nalaga državni palači,
imajo le za glaž vina,
kjer se utaplja solza.

Z odhodom v sen,
mi ne bo več vladal zakon,
smejali se bodo tepcu,
ki je zaprl vrata sistemu.

A konec doleti vsakega človeka,
večno nebo nihče zvezda neba,
kravata bo šla drugemu v roke,
ki naprej podrejal bo sužnje.

Okno, ti ne gledaš
kar vidiš
ti tega ne poznaš
ne veš, da si
ni ti mar za zid
temelj te ne briga
ne veš za vrata
okno
in ko te zavržejo
si še vedno okno
si zid
si temelj
vidiš
skozi vrata.

Noči, skrivnostne noči,
Osamljena cesta, lesk obcestnih luči,
Lesk, ki izžarevajo svobodne oči,
Zgodbe ki zaznamujejo ljudi.

Včasih imam občutek, da je noč naša mati,
Da nas v toplem naročju doji,
Toliko stvari želel sem ti dati,
Srcu nenadoma utrip zaspi.

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.

Ljubezen.

lahko gledaš
lahko vidiš
lahko čakaš
lahko se odpreš
lahko čutiš
lahko se spustiš...
lahko se vzpneš
v nesluteno.

Ljubezen.
Je povsod.
Plamti ti čustva
besede vstajajo
osvajajo
razgaljajo...

Ljubezen.
Vidim jo v tebi
vidim jo v vsem
doživljam jo v sebi.
Ona preobraža
uničuje rojeva
izgoreva gradi
zmede in te
popolnoma spremeni.

Nate se spomnim,
ko sem čisto sama.
Sanjam se prepustim,
sanjam, sanjam o nama.

Sanjam tvoje močne roke,
ki me skrijejo v varen objem.
Sanjam najine otroke,
razmišljam o čisto vsem.

Sanjam o tvojih mehkih laseh,
in o iskrah, ki se iskrijo v tvojih očeh.
metulji me zaščemijo,
je kakor da v meni živijo.

Sanjam, da si ob meni,
tudi ko te ni tu.
Sanjam, da me braniš pred vsemi,
ko gredo človeške duše po zlu.

Hvala
Hvala za tvojo ljubezen,
ki jo deliš z menoj.
Hvala za dneve,
ki jih nameniš le meni.
Hvala za te lepe trenutke,
ki bodo za vedno ostali
globoko v mojem srcu.

Srce
V meni se je nekaj spremenilo.
Odprla sem svoje srce
in ga podarila čudoviti osebi.
Popolnoma sem mu zaupala
in se mu predala,
dala sem mu največ,
kar lahko človek nekomu da,
dala sem mu svoje srce.

Počasen let
visoko nad oblaki.
Čim dlje lebdeti
v tem opojnem stanju.
Ni mi mar realnih tal,
lepo je biti izgubljen
na videz,
pogreznjen globoko vase...

Ponoči se zbudim
in se zagledam v strop,
sladki eho mojih sanj
se prikrade v misli.

Sanje so že daleč,
bil je lep park,
kopal se je v sončnih žarkih,
v njem pa midva,
lovila sva se med krošnjami dreves...
in ti si me poljubil.

Boli ko mi rečeš da nisem ti bila nikoli prijateljica,
a ne veš koliko časa sem prejokala kadar si trpela.
Boli ko mi rečeš da ti nisem nikoli pomagala,
a ne veš da sem vedno bila ob tebi, čeprav tega nisem nikoli pokazala.
Boli ko mi očitaš kakšna sem bila,
a ne veš, da preteklost je že minila.
Boli ko mi sedaj govoriš, da pozabljam nate,
a ne veš, da tisti, ki je zapisan v srce, se ga pozabiti ne more.

Oprostila sem ti vse,
ti pa še vedno mi ne.

Moja ljubezen ni nikoli bila ljubosumna,
Nikdar nestrpna,
Nikdar slaboumna,
Nikdar na dotik otrpla.

Moja ljubezen nikoli ni sejala egoizem,
Nikoli in nikdar ni omejevala,
Vedno in znova je kazala altruizem,
Vse kar je imela, je darovala.

Moja ljubezen je kot veter,
Nevidna,
Neotipljiva,
Nenadna, nepredvidljiva,
V meni se skriva,
Začutiš jo če si pozoren,
Niso potrebne oči.

Verjela sem, da ves moj svet
je v pest ujet
in "ljubim te"
bila je moja mantra.
Ostal je le pepel
in prazna dlan sesute sreče,
praznina in spoznanje:
čas več ne teče.

Zdaj tebe tu več ni,
čas pa teče,
posoda spominov si,
čas pa teče,
obleka še vedno po tebi diši,
čas pa teče,
ko solza oko zamegli,
čas teče.

Ne odhajaj stran!
Ostani tu.
Ne odhajaj sam!

Ostani z menoj,
pri toplem kaminu se bova grela.
Le ognja soj,
bo osvetljeval prostor, kjer bova sedela.

Ne odhajaj, mali.
Pri meni ostani!
Ne odhajaj sam,
cesta vodi stran!

iščeva ljubezen...
za iskrenost in veselje,
potovanja in sprehode,
božanje in skupne želje,
za poljube in dotike,
za zaupanje,oporo...
...pa tud kr tko mal za foro

Talmud, Biblija, Koran..,
in mnogi drugi spisi sveti,
prihod prerokov, zadnji dan,
vstajenje, v večnosti živeti..

Tisočletja krog vrti se,
vmes se koljemo med sabo,
nikoli konca temu, zdi se..,
saj nismo za nobeno rabo..

Kdor veruje naj bi bil bedak,
nasprotje-ateist, duševni siromak,
v kalupe vdet je vsak korak,
človek ni človeku več rojak..

Mlado jutro,
opojni čas,
ki te veter ziblje
skoz liste odprte knjige
mojega srca,
prisluhni mi!.

Prisluhni roki,
ki te je popisala s soncem
in ljubezen naj izmeri mandalo
in žleze privlačnosti svetlobe,
ki me zasnublja
v navdihnjenih iskanjih
z znanilkami v prekipevajočem
razcvetu duše.

Izpoj moje srce, ptica!

Ko zagledala sem te,
Prvič mi je srce reklo,
Da si pravi.

Ljubila sem te na skrivaj,
A ti še za to nisi vedel,
Zelo sem hrepenela po tebi,
Ko si me spoznal,
Si bil tihi,
Jaz pa pravtako.

Dragi želela sem si te,
Bolj kot vse na svetu,
Ti si zame bil vse,
A žal se ni izšlo za naju.

Lepo življenje ti želim.

Maribor; 22.02.2006

Sneg pada, se oprijema vročih dlani,

Solza teče skozi gube obraza,

Ne vidim nobenega, življenje beži,

Postal sem pokveka, nakaza,

Človek brez obvez, brez skrbi,

Ona je edina moja misel,

znamenje, katero ostaja, nikoli ne zbledi.

Lepo je, ko po tebi hrepenim.
Lepo je, ko si te tako zelo želim.
Lepo je, ko z obraza sreča Sije.
Lepo je, ker se žalost skrije.

Lepo je, ker se sanjam predajam.
Lepo je, ko je nekdo kriv za to.
Lepo je, Ker se v tem za druge razdajam.
Lepo je, da mi nekdo da moč vso.

Lepo je, ko sanjam veter v laseh.
Lepo je, ker slišim pesem, slišim smeh.
In v najinih očeh iskre se zlata,
iskrijo nežno, sva zaljubljena oba?

Koliko neizgovorjenih opozoril
mi leži na jeziku,
koliko vprašanj v izvirniku
sem morala pogoltniti,
koliko pomembnih besed
je ostalo nerazumljenih,
koliko upravičeno izgovorjenih
očitkov je ostalo spregledanih,
koliko vznesenosti je hlepelo v nič,
koliko nepredvidljivega se je uresničilo,
koliko natančnih premišljenosti
si je vzelo pravico do nepremišljenosti.
koliko mrtvaškega zvonjenja živim,
ki hočejo kaj narediti za življenje.

En sam človeški nesporazum,
ki spreleti človeka po hrbtu,
ko hoče kaj koristnega narediti
na gradbišču svojih idej.

Malo časa sem potrebovala,
da sem napisala to pesem.
Vse moje pesmi so potrebovale
leta, da so me zlog za zlogom,
besedo za besedo jedle
in pobirale vase.

Vsa sem po listih raztrošena,
računalnik se je hranil z mano,
me grizel, objedal in požiral,
zlagal v verze po beli površini.
Srkale so me žejne besede,
me pile po kapljah krvi,
me pobirale vase in jaz sem se
preseljevala v snov,
v pečke semen.

Zakaj ljudje vidimo prej slabo in ne dobrega,
zakaj vidimo prej temo in ne svetlobo,
zakaj vidimo prej gnitje rož in ne njihovo cvetenje..

Zakaj ljudje čutimo prej sovraštvo in ne ljubezni,
zakaj čutimo prej bolezen in ne zdravja,
zakaj čutimo prej solze in ne smeha..

Zakaj tako?