Ponoči se zbudim
in se zagledam v strop,
sladki eho mojih sanj
se prikrade v misli.

Sanje so že daleč,
bil je lep park,
kopal se je v sončnih žarkih,
v njem pa midva,
lovila sva se med krošnjami dreves...
in ti si me poljubil.


Takoj ko pa sem odprla oči
in se prebudila v življenje,
je okoli mene črna noč
in zunaj zima.
Najhuje pa je to,
da si ti daleč stran.

Takrat sem se zavedla,
da niti luna ne sveti več k meni.

Kaj ne bi bilo čudovito,
ko bi lahko zaspala,
lahko bi sanjala...
Če ne drugega,
vsaj ti bi bil ob meni,
dovolil bi mi da te ljubim.

Zato bom danes zatisnila oči....
Saj veš, vidiva se v sanjah...