Živim.
Rešila sem se bolezni sužnjev spon..
Diham in čutim vonj pomladnih trav
vidim regratove lučke,
in ko pihnem vanje »padalci »odlete
in seboj mojo bolezen odnese.
Vstajam.
Počasi,
in vsaka nova bolečina me opominja,
da znova vstanem,
se roke, ki mi je ponujena,
oklenem,
da objame me!
Ne branim se!
Ne morem in ne smem!
Na kolenih se priplazim, do rešitve,
moji omami odtujitve.
In znova klonem. In obupam....
A vendar moja mati ne klone in ne obupa,
Ona moli,
za vse,
tudi za tiste, ki rečejo »življenje- ne hvala«
Stojim!
Poslavljam se od prijatelja ,
preboden in pribit je na križ,
krvavi pot poti,
zate,
zame
za vse nas.
Pod težo vsakdanjih prevar, podtikanj in laži
vsakdo nosi svoj križ življenja!
Iz dneva v dan, iz leta v leto, dokler ne omaga.
Leto za letom, dokler ne klone in ne obupa.

Nabrekla voda,
figurice paglavcev,
v svoji sluzasti lupini
gnijoči škržatje,
izkrivinčeni črvi,
zgladeno blato,
zaspanost
in poveličanost,
odskok mrtvega komarja,
prepitega s krvjo
od štarta k cilju
v vsej njegovi cerimoniji
brenčanja.
Ves njegov spomin
na uživanje
ob prisesanju
na človeško kožo
odseva iz nabrekle vode
umirajočega blata.
Molijo peruti
mesarske muhe
iz mlakuže
in brenčijo
nad izleglimi jajčeci.

jezdec noči
odpre svoja vrata
prižge modro zvezdo

razjasni nebo
odpre svoja vrata
ujame neskončnost

v sanjsko čarobnost
odpre svoja vrata
ognjemet je nebo

Strah je mrzla senca, ki zavleče
v mišice se, žile in kosti
in povzroča, da telo drhti
v nemi stiski, ki boli in peče.

Strah je strup, ki sam se vate vsuje,
in s tem tvoje misli zastrupi,
kar spet vzrok je, da se ti zgodi
tisto, kar strah k tebi privlačuje.

Strah pošast je, ki te prepričuje,
da ljubezni ne zaslužiš si,
ker neroden si, brez pameti,
in ničvreden, kar je še najhuje.

Strah je tat, ki mir in zbranost krade,
s tem pa reševati ne pusti
ti težave, ki te kdaj pesti,
pa zato dobi težava mlade.

Valovi črnih težkih las,
z vso močjo ob stene,
iz Tvojih ust prediren glas,
oči zelene so koprene...

Lok obrvi je napet,
je kot struna violine,
me ubijaš spet in spet,
ko se skrivam Ti v doline...

Vihar z vetrom tuli,
volkove združi v omamo,
da bi skupaj vsi zarjuli,
ko srce je v noči samo...

Iz paglavca žabica,
zelena, rjava..,
iz mamice babica,
to pot je ta prava..

Iz kalčka drevo,
se enako zgodi,
saj prav je tako,
ga narava zbudi..

Iz sončnega v dežek,
z neba se rosi,
iz kepice ježek,
po gozdu beži..

Nožice pohitele bi drobne
od cveta do cveta,
kjer dehteče so rožice
rumene, plave in bele.

Nožice po prstkih hite
prav pride pomoč mamice,
ker beli cvet hočem imet,
če ne, začnem jaz močno ihtet.

Radost je v srčku mojem
mamica poda mi prvič ta cvet
mehak, droban in dehteč
ostal za vedno bo v srčku mojem.

Pridi k meni dragi,
da nasitim se bližine tvoje,
da umiri srce se moje
pohiti k meni dragi.

Prinesi dan ljubezni mi,
da srce napolni se miline,
ker vse prehitro mine
podaj svoje tople mi dlani.

Zaman srce to hrepeni
ostaja mu le hrepenenje,
ki spremlja ga vse življenje
krade spanec temne noči.

Srečanje je zame sreča,
ko uzrem spet tvoj obraz.
Je polna znova moja duša
srečnega srca odraz.

Poslušam tvoj zvonki glas
ne zaznam besed pomen
nezavestno mine čas,
ljubeč pogled ostaja nem.

Obsijala je svetloba sonca
mesto, kjer odmeva tvoj korak
ustavila se je beseda
prešlo je srečanje, kot vsakokrat.

Zapeljuješ me čas,
skrit ljubimec v zeleno tihoto!
Z žarečim kolesjem svoje osi
mi poganjaš misli.
Z ognjeno toplokrvno kožo
te vonjam in se ne morem načuditi
curkom potešitve in presnovam
osvoboditve energij duha.

Si voda, ki se hoče ločiti od ognja
in ti me zibaš v njenih odtalitvah.
Kličem te od jutra do večera,
oblečena v glas rasti,
obložen s semenjem oblaka.

Kam piha veter
kadar piha v pravo smer,
katero vejo
bo izbral golob,
kdaj luna
bo dobila hčer

kateri tir
pošilja mir,
kdaj v zraku
obvisi prepir

ne najdeš
kar iskal boš,
ne vzameš
kar dobiš

Če bi verjel
bi vedel,
da ni vse zlato
kar iz daljave se blešči,
da prvi pogled laže
in ubija me,
kar boža mi oči

ideal ne vidi resnice,
le eno vidi,
nadene si plašnice,
ne sliši govorice,
da tvoje je telo letak,
ki pravi:
pridi, imel me je vsak,
ki storil prvi je korak.

Ni dovolj
ni na kolena
bolj kot zadnjič
debelejša polena
ni novo
nisem kamen
morda mraz
ugaša plamen
ne gre
pravi čas
vsebina je umazana
ostal je okras
mrzli prsti na srcu
pred strahom, strah
nezaupanje - skrivalnice
vse prekrije prah,

ko spomin ugasne
greh postane dim
vse se vrne
brez plačila
( sem ) tebi kazen,
( ti si ) meni vse.

Odtekam v nove dni.
V prečiščena jutra življenja.
Z živobarvnimi metulji se družim.
S svatbo čebel se veselim
s pojočim snom prerojena.

Sem čas med letnimi časi.
Sem voda in apnenec,
ki hočeta živeti v meni.
Sem poslikana z znamenji duha
in zrem ljubezni v oči.
Skozme se pretakajo trenutek začetka,
čas in svetloba,
iz katerih sijejo moje želje
in raste hrepenenje.

Zaspano drevje me sanja.
Rože me gledajo z drugačnimi očmi.
Trave šumijo drugače.
Slačijo svetlobo z neba.
Travne bilke rastejo skozme
do višin vitkih angelov.
Bose noge otroštva
bredejo mojo tekočino.

Zunaj črna hladna noč,
ko blisk zareže v nebo
in Ti, ki kličeš na pomoč,
predobro veš, da je ne bo..

Negibno pod vejevjem čaka,
dež se ljubi z bukovimi listi,
moker mraz čez plašč namaka
temno grozo, ki želi Te zgristi..

Mračna senca hoče Ti storiti
nekaj, kar ne bo po Božje,
išče v Tvojem strahu skriti
bes, da bo njega orožje..

Večnost skozi
tiho upajočim hipom
tukaj
in nekaj
vpijočih sanj.
Kaj pa realnost?
Nikjer iskrečih
trenutkov
s svetlobo
potoka.

Maja David

Vidva, ki ju imam rada,
ki skupaj delimo občutke,
ko se pogovarjamo.
Ki mi prinašata
jutranjo zarjo
in sončne žarke
v vsakdan.
Ki potrpežljivo prenašata
mojo muhavost
in plahe korake
mojim sanjam naproti.
Vnašata mir
v moje razigrano
doživljanje in odnašata
del težav.
Odpirata mi
svet novih upov.
Hvala!

Maja David

Nekje, nekoč, fantka sem spoznala,
ki mu dom bila je žalost mala.
Ni se oziral na ljudi,
počel veliko je stvari.
Da bi ohranil svojo vero,
prezrl marsikatero je zamero,
širil dobro voljo in veselje,
pri sebi ohranjal razpoloženje.
V srcu pa je želja tlela,
da bi ga neka roka objela.
Ni pomagal mu razum,
a je v sebi zbral pogum,
da bi ji razkril obraz,
razločno povedal ji na glas,
da življenja reka bregove dere
in ni milosti sveta,
da ga – fantka prepozna.

Maja David

Pravkar pomlad je razcvetela.
Mene je vso razvnela
ob misli nate.
Prikupno zmedena postala,
razposajenost sejala,
se z okolico spojila
in ti vsa predana.

Ne veš, prijatelj, ne veš,
da drezaš mi v razsodnost,
ne veš, kako duša hrepeneča
po tvoji bližini
neprenehoma te kliče v dalj,
da dokler se ne nasiti,
polagoma umira.

Maja David

Kraljuješ mi v mislih,
ti si mi vdih in izdih,
nikogar nimam bolj v čislih,
naredila si skozi dušo mi prepih.

Kot zvončki srebrni,
v vetru včasih,
drugič kakor slap sladkorja,
je tvoj čudoviti smeh.

Oči tople, kot poletje,
nežne, mehke roke,
zapeljive, nihajoče boke,
božam, gladim, obožujem,
gledam, občudujem,
svoje razodetje.

Slika bleda,
vsa orumenela,
barve svoje
in obliko
je nazaj dobila.

Mnogo bolj žari,
kot kadarkoli,
žge v oči,
ko gledajo,
ko spijo.

Čudovito, srce
spet boli,
duša spet nori,
čudovito,
čudovita si,
kot zmeraj.

Prideš in greš, si in te ni,
kot cvet se rodiš,
kot cvet se zapreš,
oveneš, umreš.

Veselje iz bolečine,
radost odrekanja,
za lastno kri,
ki te izda in zataji.

Tiho mreš, skoraj sam,
od doma daleč, med tujimi ljudmi,
nikogar ni, ki vedel bi,
kam zadnje misli ti hitijo.

Duša se sprašuje,
zakaj že zdaj,
nočem še oditi,
pustite me nazaj.

Vrni se,
razpihaj iskre pod pepelom,
nežno, tiho pridi,
brez besed,
naj tišina govori.

Pokaži mi
kar sem v sanjah videl,
vsako noč,
vse noči.

Ozdravi me,
prebudi me,
pobožaj mi srce,
to sem čakal,
to sem si želel.