Za zmeraj je enkrat,
za vendno je nekaj
kar pravi,
da čas se nikdar ne ustavi.
Za nove rodove -
brezčasne ljudi
pesem se piše
in v pesek se riše.
Je mlaj in je ščip,
ko v nič gre človeški pohlep.
Bodo otroci sonca in zvezd
lune in sreče -
kovali nove in nove - hrepeneče
dehteče, plesoče in ustvarjajoče
navdihe za novo nastale rodove.
Zdaj čas je za novo obzorje,
podjetnih in slavnih,
na ramah pravih obetov
tihih prepletov in nežnih šepetov.

Strup v glavo,
smrt v roke,
besede v praznino,
nič, le blaznost,
še bolečina izpuhti.

Zaigrana leta,
upi pokopani,
tuje sanje,
splošne norme,
omika ali razvrat,
tuje trpljenje,
za orgazem,
kri pijača,
mrhovina hrana.

Svobodno, kamorkoli,
če želi,
le misel
more potovati,

teža,
druge vse stvari
k tlem pritiska,
ne pusti bezljati,
navihanosti ne prenese,

na besede
se predsodek lepi,
morala jih prebada
in mori,

A na drugi strani
so prepevali,
na drugi strani
so bili veseli,

na tej strani
zaplet,
na tej strani
zalet,

visok zid,
previsok zid.

Še vedno lažeš,
se cediš,
hlineš dobroto,
stiskaš se k meni
in govoriš o ljubezni.

Nekoč sem te ljubil,
laž sem ljubil,
na tvojih lažeh
sem gradil svojo srečo.

Vse dokler se
ni podrlo,
do temeljev,
od laži.

Jaz in ti
dvoje pasti
ognjenih rok
in strtega srca
potok krvavečih solz

Jaz in ti
zgubljena v vesolju
potopljena na dnu morja
nekje daleč na obzorju
je samo privid
in drobna sled

Jaz in ti
ujeta v pasti strastni
jaz in ti
obadva brez moči
za rušenje bregov

Nič ni,
kakor drobno dete,
ki v naročju ti zaspi.

Svoje sanje,
celo bitje
v zaupanju ti prepusti.

A ko me gledajo
te lučke,
vem, da že modrost v njih ždi,

vedno znova
se sprašujem,
kaj povedale bi mi?

Darinka Šajn

Le kako lahko
pohlepno zemljo si lasti,

Le kako
pohlep pohlepni
Luno si deli.

Ne pripada njemu
niti kapljica vode,
on naj bi pripadal »soncu«,
pa še sam ne ve.

Mar ne vidi
in ne čuti,
da objema ga
nekaj, kar že večno sluti,
sij ljubezni večnega.

Darinka Šajn

Oprijemala se me je tišina.
Potrebovala sem spanec.

Noč.

Dotaknil se me je poljub miru.
Od dneva mi je ostal le val,
ki me je zagrnil in potopil,
me okrepil za sanje.

Ležim z naslonjeno glavo na blazini.
Uglašuje me globoko dihanje
in me pozibava na mestu
umirjajočega vznemirjenja
v tistem delu, kjer se ljubezen
več ne premika in lomi.

Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.

Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.
Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.

Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.

Ko se sprehajaš po ulici samote,
kod hodiš, ko si tam?
Nihče ne pride ti naproti,
iščeš pot naprej, čisto sam.

Hodiš, hodiš sam naprej,
nekaj časa paše ti vse to.
A ko ne najdeš več poti,
se ti zdi, "ta ulica nima mej!"

Želiš si družbe,
pa čeprav samo metulja, da popestri ti dan.
Iščeš delo, hočeš službe,
Čeprav utrujen si in zaspan.

Spominjam se nekega davnega dne.
Postala sem Titova pionirka.
Mladost je tiho vstopila vame.
Nekaj se je v meni oglasilo:
»Odslej boš Zoja!«
Stric mi je rekel, da se mu ne zdim nič
izjemnega, spremenjena v Zojo.

Stric Stanko, ali sploh veš za kaj gre?
Gre za pogum, žrtvovanje, ideale!
Za najplemenitejša čustva in dejanja.
Ženske bomo inženirke in "samoljotke".
Zemljo kmetom! Otroke v jasli!
To so moji ideali, začrtani prihodnosti.

Stric, zapusti usedline starega življenja.
Zapusti senco tvoje vere tam v cerkvi.
Zelo sem zaskrbljena zate. Vendar odhajam.
Grem nazaj po "štreki" preštevat drogove.
Saj veš kam! V svoj internat grem,
v staro fabriko ob Hublju,
kjer so kapitalisti izkoriščali delavce.

Spulil nitko ven si iz mojega srca,
da je zakrvavelo v lesketu solza.
Temno čustvo krade mi radost iz oči,
ker s tem prekinjene med nama so poti.

Odgovore boleče le srce pozna:
še mlad moški ti si, jaz zrela že gospa.
Jaz tu, ti drugje, jaz sama, ti z družino -
zakaj veže se ljubezen z bolečino?!

Amorček nepredvidljiv ustreli v srce
puščico na slepo - naj gre pač kamor gre!
Noč, poskrbi, da bo tleča bolečina
s svitom jutranjim postala zgodovina!

Tistega dne,
ko se ti ramena upognejo pod težo
in se optečeš,
naj tvoja prst zapleše,
da ti vrne ravnotežje.
In ko ti oči osteklenijo za sivim oknom
in se duh izgube prikrade vate,
naj pride skupina barv:
indigo, rdeča, zelena in azurno modra
ter v tebi prebudi travnik radosti.

Ko se platno na čolnu misli obrabi
in ocean pod tabo počrni,
naj se ti po vodi približa pot rumene mesečine
in te varno povede domov.

Kje je tisti žlahtni cvet,
ki je dehtel v srcu,
tam je kjer je bil,
le ne cveti več samo zate.

Končno vem, da ljubim spet,
po žilah se pretaka med,
v zraku sreče je obet,
iz duše je izginil led.

Sam sem, ljubim vse ljudi,
nič več me v srcu ne boli,
vso vesolje, daje mi,
kar si mi dajala ti.

Tiste krogle,
ki se kotalijo
skozi odprtine tvoje kože,
niso drugi svetovi,
temveč en svet, ki se ponavlja
in vznemirja tvoj miren spanec.
Ne pomaga, če mižiš ,
kajti on nezadržno prodira vate
in podira keglje v tebi.
Ti keglje pobiraš
in jih postavljaš pokonci,
vendar krogle rušijo in rušijo.
Spoznal si,
da je balinanje igra,
ki jo hrani zakon entropije
in da si na svetu zato,
da vračaš pogled
čez gladko stezo balinišča
k rokam, ki merijo krogle vate.
V trdnem spancu se sedaj odpočij,
da boš jutri znova razporejal
keglje za igro krogel s tabo.

Satan na obrazu
v šolskem prikazu,
na duši mala pika,
v mislih grda slika,

gospodarju pada forma,
ukinjena je norma,
korenina noče proč,
kliče male na pomoč,

kje je kosa in kje vile,
popustile so mu sile,
žveplo, ogenj sve je šlo,
pod vodo, pod vodo,

veseli se cela srenja,
vsak se bližje k truplu drenja,
da bi videli prav vsi,
to, s hudobo se zgodi.

Le kdo bi si želel
imeti vse,
ni potrebno mnogo
in je dovolj,
dovolj za dušo,
preveč za srce.

V drugem svetu
so še druge barve,
drugačni ljudje,
drugačni občutki,
brez časa,
brez skrbi.

Kakor majhno sončece
je zabolela rana v srcu.

Kot ptičica v vetru
je poletela grda misel.

In drobna punčka
je znorela,
preden bi kot ptička poletela.

Ni več drobne punčke
ni vetra.

In majhno sončece
je sežgalo
grdo misel.

zaprem oči…
nežno božanje vetra me spominja na dotike tvoje
ko ni bilo luči
in sva raziskovala teles dvoje.
Vidim te…
Počasi se mi približuješ
Želim si te…
Utrip srca mi pospešuješ.
In tvoje oči…
Sinja modrina prodorno vrta vame.
Vrtaj! Vrtaj! Šeeeeee!!!!!
Naj me ljubezen zadane!
Tvoje ustnice se dotaknejo mojih…
…toliko nežnosti, strasti…
se počutim kot pri bogovih
svet se okoli mene vrti.
Uživam…

En e-mail mi je bil poslan,
poslal ga je obraz poznan.
Obraz, ki poln je žalosti,
dušo prazno ima se zdi.
Besede skrbno skupaj zbrane
2x premišljene, 2x prebrane.
Tiho drvim skozi rime njegove,
toliko čustev bi drlo bregove.
Vživim se v njega, vem kako mu je
enako mi nekoč je on zadal gorje.
A stare zadeve sem dala na stran,
pogrevati bi bilo zaman.
Še spomnim se najinih skupnih dni,
se včasih še kot včeraj zdi,
ko hodila zaljubljeno sva nad oblaki,
ni nama bilo mar, kako dolgi so koraki.

Ne tajim več,
ljubim te,
kaj morem,
je že tako.

Še sebi bom priznal,
ne bom v prazno
si več lagal,
ne bom skrival.

V redu,
ko bom misli uredil,
vas povabim,
vse strahove,
ki vladate mi v glavi.

Z razprtim krilom
žive rože je cvetela
in raztapljala oči metulju.
Tkala je z odsevi kožo
in ga nežno vabila.

Odprla je liste
odzunaj in odznotraj,
z njimi je dihala
največjo skrivnost.

Gledal je cvetno čašo.
Naučil se je,
česar prej ni znal.
V jelševju je zapela ptica.