Oprijemala se me je tišina.
Potrebovala sem spanec.

Noč.

Dotaknil se me je poljub miru.
Od dneva mi je ostal le val,
ki me je zagrnil in potopil,
me okrepil za sanje.

Ležim z naslonjeno glavo na blazini.
Uglašuje me globoko dihanje
in me pozibava na mestu
umirjajočega vznemirjenja
v tistem delu, kjer se ljubezen
več ne premika in lomi.


Ovita v ponjavo, preseljena,
občutim negibno telo,
po požirkih pijem zmehčani sen,
prgišče spominov,
stkanih iz topljive snovi,
ki kaplja in mi pušča strdke
voska na dlani.