Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.

Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.
Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.

Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.

Za skromno željo ljubezni
toliko sramežljivega kipenja,
toliko veselega prebujanja,
toliko izbrušene miline.

Kradem tvojo
in ti dodajam svojo ljubezen.
Verižim čustva
in netim ogenj svojega upanja.
Globoko v očeh mi rišeš
skalo pozlačenih barv,
ki so raztopile sonce.
Vrejo hrepenenja
na pecljih tvojih kodrov.
Obrobljam svoje besede
s sončno govorico,
ki neti kresove hrepenenja.

Zaprem oči,
mistična roža,
odmev razkošja radosti,
lastovka z negibno plavutjo cvetenja.
O sladka pijana
in čarobna mimoza,
smehljajoča sramežljivost moje mladosti,
dih topline in nežnosti,
kako še dišiš po laseh,
ki sem jih ljubila v tvojem vonju.
Cvetna lahkotna mamljivost,
rumenopecljavka pršeča ros neba
z milino dekliške dlani,
raztrosi po svetu pelod moje ljubezni!