No, kdo bo povedal,
kje ste, grla učena?

Kaj je prav
in kaj narobe?

Kdo si upa?

Ni glasu iz vas, grla,
uboga bitja,
kaj vam bo razum,
ko pa nimate oči,
takšnih, ki vidijo vse.

Ko samotno ti v poletnih bo nočeh,
prepusti silam se spomina,
pomisli nanjo in njen smeh,
ki je nežno kot Danaja te ljubila.

Še je tu in vedno bo,
če želel boš jo poiskati…
ne glej v nebo, ne glej okrog,
saj ne bo čakala te pred vrati.

Poglej ljubeče V SRCE,
poglej, če zate ona tam je še.
Pobožaj jo, zazri se vanjo,
poljubi jo in se zahvali Bogu zanjo.

(Filozofski diskurz med MC in Tatjano)

Si se kdaj vprašal
koliko časa boš trajal?
Vesolje je ogromno
in ti si tako neznaten.
Nikar se mi tako gromoglasno
ne smej človek, s svojim
mefistovskim nasmehom.
Zadeva sploh ni tako preprosta.

Ideja, da ti je Bog
tako radodarno določil
večno življenje,
je bila odlična,
a ni funkcionirala.

Deževalo je, cesta mokra sveti se,
oblesk luči jo slovesno damo naredi;
žito na polju skrivnostno sega v nebo,
v daljavi silhueta gora z megleno ogrlico.
Veličastno! Lepo! - Dan za slovo.

Težki, črni oblaki nad mano so,
nizko prekrivajo celo nebo,
le daleč, čisto na koncu obzorja, pretrgajo se,
da se vidi sinjina - da se pokaže upanje…
Kako lepo! Kakšen dan za slovo!

Boli srce. A boli, ker v ljubezni je.
Tam zadaj, za obzorjem, svetlika se…
da, tam se nov dan začne!
Res je slovo, a tudi ljubezen bo še -
ostalo je upanje…

Nisem brezno tvoje besede
in ti nisi sleme mojega razuma.
Nisem obraz tvojega srečanja
in ti nisi obraz mojega slovesa.
Le majhen odmev sem bila
tvojemu kriku, ki ni bilo
niti zbliževanje, niti oddaljevanje.
Nisem niti tvoj molk, niti tvoj glas.
Vidim kako sence padajo v čas
in na mrzli prsti leži obris
neke medle svetlobe,
ki je nekoč hotela biti luč.

No, saj te bom pozabil,
ne misli, da si edina,
ki kokodaka okoli vogala.

Tudi tvoje perje se bo scefralo
in segnilo na vzglavju,
kakšnega posteljnega akrobata.

Kar nastavljaj zadek
in znesi še mnogo jajc,
da se bodo večali grebeni.

Diham tvoj vonj,
ti gledam v oči,
čutim in vem,
kdaj pogled, ljubi pogled.

Živa sva,
v igri teles, prstov in bokov,
so tvoje ustnice vodnjak,
ljubezen in
šeeeeeee… in šeeeeee.

Oh, kako sladek si,
zdaj vem, da dopuščam ti,
da spuščaš se.
V drgetu najinih teles,
tako dobro je, tako noro je.

ljubim te

bi te pojedla
košček za koščkom
počasi
počasi
z užitkom
do konca

in greš vame
košček za koščkom
počasi
počasi
z užitkom
do konca

ljubim te

Ko po polju sva hodila,
odstrla se tančica je pozabe
in drug v drugem sva uzrla spet,
da ljubimca sva že tisoč let.

Kot bila bi čarovnija!
Življenj mnogo skupaj sva užila,
se ljubila, sovražila –
pač, tako sva se učila!

Po temnem gozdu sama blodim,
umirja misli mi šepet dreves,
srce ljubeče sveto mi trepeče,
naj skrbno čuvam čas – podarjene mi sreče.

Ko se ti zdi,
da imaš na izbiro več poti,
izberi tisto, po kateri si srce hoditi želi,
in pozabi vse kar razum ti veli.

Pojdi, vesel proti usodi življenja,
poskusi živeti tudi ti.
Uresniči svoja hrepenenja,
naj zavidajo ti vsi.

Sreča ti bo stalna spremljevalka,
če boš zadovoljen z majhnimi rečmi,
kot so poštenje, zvestoba in otroške oči,..
ljubezen, nežen cvet in modra starka..

Pisala bi pesem,
pa ne znam začeti..
in vendar mora mi uspeti.

Moram se na ves glas zadreti,
spraviti iz sebe krik lahak,
ki je v meni tako težak.

Vsem bi rada govorila,
pa mi je tako težko..
in včasih prav hudo.

Objemala naju je samota,
a nisva bila sama.
samota je včasih prav družabna dama.

Mar res da jaz, na kolenih, prosim za tvoj poljub,
Jaz ki sem vedno korakal v spremstvu najlepših žensk,
Se držim tesno tvojih obljub.

Mar res da sem jaz tisti s katerim se igraš,
Trenutek med oblaki, trenutek na dnu morja,
Uživaš kot nikoli, v mreži me imaš.

Mar res da jaz ljubim tisto s katero nisem nikoli spal,
Kateri nikoli reči besede nisem znal,
Ob kateri sem vedno obmolknil in jo občudoval.

Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!

Pesem naj bo mila,
poj tako, kot poje
veter v gozdu.
Presliši tulečega volka,
se usedi na drevo
in opazuj ta svet!

S svojim glasom
prosi nebo,
da ukroti te zemeljske ljudi,
spremenjene v šoto,
umirajoče na placenti,
ki jih je rodila.

Plešem ti…
želim, da se tvoje telo sprosti.
Plešem ti…
želim, da um se ti umiri.
Plešem ti…
želim, da tvoja duša vzdrhti.

Poglej moje roke, ki mehko valovijo,
naj kot val morja se ti zdijo
in prav nežno te vanj položim,
ponesem do daljnih peščenih sipin,

kjer sveta hrup se umiri
in polnina neskončna napoji
nama dušo in telo -
zdaj sva le: Ti in Jaz … in nebo.

Se pogleda v ogledalo,
zapre oči,
zagleda pobožnost,
v katero človek beži.

Se pogleda v ogledalo,
še bolj zamiži,
zagleda meso,
pod njim žara več ni.

Se pogleda v ogledalo,
se skrije v dlani,
zagleda mlajša telesca,
telo ostari, bolj od oči.

Soba mala
na koncu mesta,
soba polna sonca,
soba za dva.

V njej
je sreča,
v njej
je smeh.

V tej sobi
živim,
drugam
ne želim.

Noč je. Glasba. Ples.
Potna telesa v sladkem valovaju
prepuščajo se svojemu iskanju.

Je rekel, da le ljubezen je iskal…
Oh, revež –
on ljubezen je izdal!

Da smeš deklice telo ljubiti,
moraš prej odkriti njene sanje,
ji dati čas, da tebe sprejme vanje;

z dvorjenjem nežnim
ženskost nje častiti,
iskreno dušo nje ljubiti;

Zelo lepo je pri nas,
da, treba je priznati,
prelepo je,
sreča se lahko kupi,
na vsakem vogalu,
da tako je pri nas.

Pridite k nam,
vsi pridite,
vogali čakajo
na vas.

Nekdo jo je ljubil
z zlomljeno krvjo.
Mislila je,
da se bo zravnal,
pa ga je veter
pripogibal naprej,
da je ostal pri tleh.

Ob njem je rasla,
brez njegove podpore,
brez njegove odločitve.

V venah je čutila
toplo kri
in se spreminjala
v bilko.

Sem kot vodnjak:
globje, globje greš -
več ljubezni je.

Sem kot morje:
daleč, bolj daleč greš -
ljubezen bolj širna je.

Sem kot nebo:
višje, višje greš -
ljubezen bolj čista je.

Ljubim te,
ti pomeniš mi vse!
Ljubim te - in odrekam ti se!

Dovoliš intervju?
Sem humanist, etik, filozof in strateg
posebne vrste, s častnim doktoratom.
Specialist za grozo.
Rad bi napisal esej o bitju groze.
Nisem Slavoj Žižek.
Neoporečen DNK sem,
aristokratskega duha.
Nimam zajčje ustnice,
večprstne roke,
pesticidov v telesu,
Alzheimerjeve bolezni,
Parkinsona ali dednih
degenerativnih sprememb pameti.
Tudi nisem potomec ali vzorec
nečastnega vlačugarstva.

Po polju hodim,
ko umika se tema,
ko umika se noč,
prihaja svetloba in sonca moč.

Bila bi čebela,
da na dehteče cvetje bi poletela,
bila bi veter,
da zlato klasje bi objela…

Nad mano oblaki temni so
in ptice se nizko spreletavajo;
ne, dežja še ni,
je le solza, ki mi po licu polzi.

Ob odprtem oknu ležim
sama na mehki postelji,
nočna sapa mi nežno
prek golega telesa gre,

solza kane iz oči
in me boli,
ker dala sem ti svoje srce,
ker telo mi le zate gori,

ker v mislih mojih si le ti.
Tako mi je, kot da sem izgubila srce,
kot da izgubila sem sebe,
ki sem prej sama dovolj si bila.