Za čistost Te prosim,
o Mati milostljiva,
da s svojimi mislimi,
besedami in dejanji
ne bi več
Tvojega prečistega Srca
žalila;
zvestobo rada
bi Ti obljubila,
da se bom trudila,
da Besedo Tvojo
bom spolnila,
da Te bom za zgled si vzela,
ker si mi obramba v skušnjavah

Varno bi zastavila
korake svoje,
brez strahu,
da se mi v daljavi
ne prikaže
obzorje duha,
ki moram mu
slediti,
ga najti izmed
tisočih poti,
ki mnogo bolj
so enostavne –
živeti zanj,
umreti z njim.

Videno me spodbuja k občudovanju,
slišano vpije po pomnjenju,
doživeto kliče k podoživljanju.
Ugotavljam, da so vse velike besede
zrasle iz vsakdanjih drobnih in preprostih.
Vsakdo ima izseke iz življenja,
ki jih bo na veke pomnil.
Toliko lepega je bilo že povedanega,
da je prav težko še kaj dodati.
Zbrati vse te razkropljene modrosti
terja čas celotnega življenja.
Ko se dobra misel porodi,
potrudi se in večno jo naredi.
Le na takih lovcih na lepoto
svet in čas sloni.

Danijela Premzl

Pobožala bi
Sled Tvoje dlani
Vonjala bi
Vonj Tvojih las
Okušala bi
Sladkost Tvojega poljuba

Drhtela bi
V Tvojem objemu
Stapljala se
S Tvojim pogledom
Šepetala bi
Najine besede
Ljubila bi se
Samo s Teboj….

Pridi…

Vse bi dal,
za spoznanje
in resnico,
izgubil sem upanje,
da mi bo žal.

V očeh,
sem ti prebral,
nimam kam,
to sem spoznal.

Lahko me zaprežeš,
gorje sveta,
na hrbet, mi privežeš,
lahko me ubiješ,
svetu, vse skrivnosti
moje duše razkriješ.

Šel bom,
na goro,
kjer še nisem bil,
in kričal,
dokler ne
padem.

Ponoči.

Potem bom
hropel,
tam na gori,
sam,
grebel po zemlji,
grizel kamne.

No, kdo bo povedal,
kje ste, grla učena?

Kaj je prav
in kaj narobe?

Kdo si upa?

Ni glasu iz vas, grla,
uboga bitja,
kaj vam bo razum,
ko pa nimate oči,
takšnih, ki vidijo vse.

Ko samotno ti v poletnih bo nočeh,
prepusti silam se spomina,
pomisli nanjo in njen smeh,
ki je nežno kot Danaja te ljubila.

Še je tu in vedno bo,
če želel boš jo poiskati…
ne glej v nebo, ne glej okrog,
saj ne bo čakala te pred vrati.

Poglej ljubeče V SRCE,
poglej, če zate ona tam je še.
Pobožaj jo, zazri se vanjo,
poljubi jo in se zahvali Bogu zanjo.

(Filozofski diskurz med MC in Tatjano)

Si se kdaj vprašal
koliko časa boš trajal?
Vesolje je ogromno
in ti si tako neznaten.
Nikar se mi tako gromoglasno
ne smej človek, s svojim
mefistovskim nasmehom.
Zadeva sploh ni tako preprosta.

Ideja, da ti je Bog
tako radodarno določil
večno življenje,
je bila odlična,
a ni funkcionirala.

Deževalo je, cesta mokra sveti se,
oblesk luči jo slovesno damo naredi;
žito na polju skrivnostno sega v nebo,
v daljavi silhueta gora z megleno ogrlico.
Veličastno! Lepo! - Dan za slovo.

Težki, črni oblaki nad mano so,
nizko prekrivajo celo nebo,
le daleč, čisto na koncu obzorja, pretrgajo se,
da se vidi sinjina - da se pokaže upanje…
Kako lepo! Kakšen dan za slovo!

Boli srce. A boli, ker v ljubezni je.
Tam zadaj, za obzorjem, svetlika se…
da, tam se nov dan začne!
Res je slovo, a tudi ljubezen bo še -
ostalo je upanje…

Nisem brezno tvoje besede
in ti nisi sleme mojega razuma.
Nisem obraz tvojega srečanja
in ti nisi obraz mojega slovesa.
Le majhen odmev sem bila
tvojemu kriku, ki ni bilo
niti zbliževanje, niti oddaljevanje.
Nisem niti tvoj molk, niti tvoj glas.
Vidim kako sence padajo v čas
in na mrzli prsti leži obris
neke medle svetlobe,
ki je nekoč hotela biti luč.

No, saj te bom pozabil,
ne misli, da si edina,
ki kokodaka okoli vogala.

Tudi tvoje perje se bo scefralo
in segnilo na vzglavju,
kakšnega posteljnega akrobata.

Kar nastavljaj zadek
in znesi še mnogo jajc,
da se bodo večali grebeni.

Diham tvoj vonj,
ti gledam v oči,
čutim in vem,
kdaj pogled, ljubi pogled.

Živa sva,
v igri teles, prstov in bokov,
so tvoje ustnice vodnjak,
ljubezen in
šeeeeeee… in šeeeeee.

Oh, kako sladek si,
zdaj vem, da dopuščam ti,
da spuščaš se.
V drgetu najinih teles,
tako dobro je, tako noro je.

ljubim te

bi te pojedla
košček za koščkom
počasi
počasi
z užitkom
do konca

in greš vame
košček za koščkom
počasi
počasi
z užitkom
do konca

ljubim te

Ko po polju sva hodila,
odstrla se tančica je pozabe
in drug v drugem sva uzrla spet,
da ljubimca sva že tisoč let.

Kot bila bi čarovnija!
Življenj mnogo skupaj sva užila,
se ljubila, sovražila –
pač, tako sva se učila!

Po temnem gozdu sama blodim,
umirja misli mi šepet dreves,
srce ljubeče sveto mi trepeče,
naj skrbno čuvam čas – podarjene mi sreče.

Ko se ti zdi,
da imaš na izbiro več poti,
izberi tisto, po kateri si srce hoditi želi,
in pozabi vse kar razum ti veli.

Pojdi, vesel proti usodi življenja,
poskusi živeti tudi ti.
Uresniči svoja hrepenenja,
naj zavidajo ti vsi.

Sreča ti bo stalna spremljevalka,
če boš zadovoljen z majhnimi rečmi,
kot so poštenje, zvestoba in otroške oči,..
ljubezen, nežen cvet in modra starka..

Pisala bi pesem,
pa ne znam začeti..
in vendar mora mi uspeti.

Moram se na ves glas zadreti,
spraviti iz sebe krik lahak,
ki je v meni tako težak.

Vsem bi rada govorila,
pa mi je tako težko..
in včasih prav hudo.

Objemala naju je samota,
a nisva bila sama.
samota je včasih prav družabna dama.

Mar res da jaz, na kolenih, prosim za tvoj poljub,
Jaz ki sem vedno korakal v spremstvu najlepših žensk,
Se držim tesno tvojih obljub.

Mar res da sem jaz tisti s katerim se igraš,
Trenutek med oblaki, trenutek na dnu morja,
Uživaš kot nikoli, v mreži me imaš.

Mar res da jaz ljubim tisto s katero nisem nikoli spal,
Kateri nikoli reči besede nisem znal,
Ob kateri sem vedno obmolknil in jo občudoval.

Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!

Pesem naj bo mila,
poj tako, kot poje
veter v gozdu.
Presliši tulečega volka,
se usedi na drevo
in opazuj ta svet!

S svojim glasom
prosi nebo,
da ukroti te zemeljske ljudi,
spremenjene v šoto,
umirajoče na placenti,
ki jih je rodila.

Plešem ti…
želim, da se tvoje telo sprosti.
Plešem ti…
želim, da um se ti umiri.
Plešem ti…
želim, da tvoja duša vzdrhti.

Poglej moje roke, ki mehko valovijo,
naj kot val morja se ti zdijo
in prav nežno te vanj položim,
ponesem do daljnih peščenih sipin,

kjer sveta hrup se umiri
in polnina neskončna napoji
nama dušo in telo -
zdaj sva le: Ti in Jaz … in nebo.

Se pogleda v ogledalo,
zapre oči,
zagleda pobožnost,
v katero človek beži.

Se pogleda v ogledalo,
še bolj zamiži,
zagleda meso,
pod njim žara več ni.

Se pogleda v ogledalo,
se skrije v dlani,
zagleda mlajša telesca,
telo ostari, bolj od oči.

Soba mala
na koncu mesta,
soba polna sonca,
soba za dva.

V njej
je sreča,
v njej
je smeh.

V tej sobi
živim,
drugam
ne želim.

Noč je. Glasba. Ples.
Potna telesa v sladkem valovaju
prepuščajo se svojemu iskanju.

Je rekel, da le ljubezen je iskal…
Oh, revež –
on ljubezen je izdal!

Da smeš deklice telo ljubiti,
moraš prej odkriti njene sanje,
ji dati čas, da tebe sprejme vanje;

z dvorjenjem nežnim
ženskost nje častiti,
iskreno dušo nje ljubiti;