Ko po polju sva hodila,
odstrla se tančica je pozabe
in drug v drugem sva uzrla spet,
da ljubimca sva že tisoč let.
Kot bila bi čarovnija!
Življenj mnogo skupaj sva užila,
se ljubila, sovražila –
pač, tako sva se učila!
Po temnem gozdu sama blodim,
umirja misli mi šepet dreves,
srce ljubeče sveto mi trepeče,
naj skrbno čuvam čas – podarjene mi sreče.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20060803081537352
Domov |
|
Powered By GeekLog |