Deževalo je, cesta mokra sveti se,
oblesk luči jo slovesno damo naredi;
žito na polju skrivnostno sega v nebo,
v daljavi silhueta gora z megleno ogrlico.
Veličastno! Lepo! - Dan za slovo.
Težki, črni oblaki nad mano so,
nizko prekrivajo celo nebo,
le daleč, čisto na koncu obzorja, pretrgajo se,
da se vidi sinjina - da se pokaže upanje…
Kako lepo! Kakšen dan za slovo!
Boli srce. A boli, ker v ljubezni je.
Tam zadaj, za obzorjem, svetlika se…
da, tam se nov dan začne!
Res je slovo, a tudi ljubezen bo še -
ostalo je upanje…
Deževalo je, cesta mokra sveti se,
