Sonce me je z rumenim preglasilo,
ko so ga ubijali z ustoličevanjem sebe.
Preveč vsega, premalo miru je bilo.
Imela sem pomečkano luč v laseh,
razcepljeno na žarke,
v akrilnih prelivih barv.
Vsa sem bila prepletena s sijem
in strjeno krvjo, s strdki
z razumsko nerazložljivimi reliefi besed
in lepotami ontološke imaginacije,
presunjena od emocionalnosti svetlobe.

Odrekla sem se prividom senc, odsotnosti dobrega
in minljivim poveljem, očiščena razdiralnosti.
Nemirni del mene je na robu spoznanja.
Napotena sem z drsenjem ladje, brez scenarja,
na meje kjer se človek sprašuje.

Simbolno snujem zlato svetlobo besede,
jo pretvarjam v luč spoznanja,
zatopljena v harmonijo skrivnosti,
s pozabo neprebavljenih spominov.
Želim si osvoboditev; izraziti se
v korist preživetja dobrega.

Dedinja krivično postavljenega kraljestva
sem odnašala dneve skoz vrata smrti naproti.
S pohojenim naporom sem drsela naprej,
v novo dimenzijo in srečala drugačno sončno uro
svoje biti, metaforično duhovno utemeljenost
skoz pot analognega razmišljanja s svojimi očmi,
ne očmi drugega, kot kdo hoče.
Vrednoto svoje kulture varujem zase,
da se vame ne vgnezdi trojanski virus
iz pepela in ogorkov razidralnosti in minevanja,
polnega vročinskih krčev krvi.

Na ozki črti na robu rastejo griči in izvirajo reke
z embrionalno celico svoje resnice,
brez političnih in sakralnih orgij in obredov.
Nočem poznati tistega, ki obrača hrbet človečnosti,
ki prostor svobode pod soncem zapušča moralni praznini.
Tu sem srečala nedokončanega in šibkega človeka,
ki se utaplja v dolgočasju in nadomestkih.
Iskala sem svoj grob pa sem našla tujega,
ta odpira usta jedi, ki v loncu brbota svoj monolog.
Kdor išče nesočasno sočasnost v svoji mutasti
globini razpoke, sključen pod bremenom sveta?
Ta umira tako glasno in vpijoče,
ošabno in izzivalno s pogledom v prazno.
Z mačjimi skoki in pasjim laježem se poganja
k vrhu. Grize in trga sončno svetlobo,
po pasje privezan ujetnik na svojo bolečino.

Odhajam sama domov in žarki bingljajo z dreves.
Sem samo samotno jesensko jutro,
nenaseljena je ta moja dežela z resnico,
z besedo očiščeno svoje nagonskosti,
ki vdihuje zrak s sopenjem utrujenega atleta
med oblakom mrzlega dotika, ki se pojavlja
na obli sveta kot prezgodnja senca prvin.
Sonce, ne odidi še, ne išči drugod svoje domovine.
Sprejmem te z vetrom na robu, ko se zdani.