(Filozofski diskurz med MC in Tatjano)

Si se kdaj vprašal
koliko časa boš trajal?
Vesolje je ogromno
in ti si tako neznaten.
Nikar se mi tako gromoglasno
ne smej človek, s svojim
mefistovskim nasmehom.
Zadeva sploh ni tako preprosta.

Ideja, da ti je Bog
tako radodarno določil
večno življenje,
je bila odlična,
a ni funkcionirala.

Le poglej gor!
Zvezde Rimske ceste sporočajo,
da imajo rok trajanja.
Vsak trenutek se kakšna utrne.
Tudi mene in tebe ta trenutek
nekdo odčitava in trga z neba,
ko odčrkuje imena nebesnih teles.
Zvezde sva presenetila,
da sva iz iste snovi.

Nebo mi sporoča,
da beseda razpolaga z mano
in je ne morem preseči z nobenim
razumskim dojemanjem.
V odprtosti čez rob,
mi ostaja ponižnost
pod utišanim tonom tišine,
ki se kaže v sprejemanju
moje lastne minljivosti
v nadaljevanju spoznanja
minljivosti bivanja,
ki se konča z vero v neminljivost
biti same, kot presežnosti biti.
Prinašam ti mavrično svetlobo,
ki se prebuja iz ne-biti v biti.