Bila bi nič brez njih, ki so si upali povedati tako, kot so zares čutili.
Bila bi nič, če oni to lepoto bi le zase ljubosumno čuvali.
Bila bi nič, če se me ne bi nekako dotaknili in mi oči odprli.
Bila bi nič brez njih, ki so me vzpodbujali.
Četudi znam in vem le malo,
pa mi je dano to,
da znam povsod odkriti lepoto.
In to vse zaradi njih, ki ljubijo življenje.

Danijela Premzl

Veter v laseh,
ogenj v očeh,
vrtnica v zobeh,
divji ritem sambe
in tvoj temperament.

Sam za sebe se držiš,
nedostopno umirjen in zelo zamišljen,
brez besed me le opazuješ, preiskuješ
in v globini srca me ocenjuješ.
Nobene napake ne spregledaš,
a se le nasmehneš,
zamahneš z roko
in se obrneš drugam.

Pozdravljeni!

Na uredništvo "Skupaj za zdravje človeka in narave" smo dobili e-pošto.
Potem smo si vzeli še nekaj časa in dopisali prevod, za tiste, ki vam angleščina ni domača.
Vredna je tega!
To je čudovita pesem najstnice, ki umira za rakom.
Če naši dnevi še niso odšteti, če imamo oči, roke, noge... potem izkoristimo to bogatsvo.
Lepota minljivosti je v tem, da nam omogoča dojeti kako dragocen je vsak trenutek, ki ga imamo na voljo.
Zdaj pa si vzemite čas in preberite to pesem.

Uredništvo
"Skupaj za zdravje človeka in narave&quot

Iščem svoj rečni kamen,
ki bi odprl oči,
me zagledal in spoznal,
me vzel med svoje vode,
med tolmune, mah
in korenine obrežnih dreves.

Ko bi le videla v globino,
kako je lupil svojo dušo zame,
se bojeval s stisko svoje krvi
in pisal po skalah sporočila
v neznano dolgo mojo odsotnost.

V vsem kar sem pisala
je tvoja podoba
in so tvoje sledi.

Prišla sem,
da bi ljubil življenje.
Bila je samo iskra,
ki sem se je dotaknila
in prižgala se je luč
v tvojih očeh.

Prišel si
v zračno kopel življenja,
ki te je ustavilo ob privezu,
velikega pristana
zaumnega morja.
Tam žariš,
moj otrok ljubezni.

Tako bo,
kot si namestil vzvod,
ročico, ki poganja stroj.

Tako bo,
če sežeš k stikalu,
pritisneš in se zasveti luč.

Tako bo,
če ob ladji peniš vodo,
igraš se val,
ki je prišel ob času,
da ladji opere trup.

Tako bo,
če vse počaka, počakaš tudi ti.
Času mine čas.

iščem te
vsak dan te iščem
s pogledom
z dotikom
s pesmijo to
iščem te
goreče, močno

iščem te
da ti povem
da jaz biti ne smem
niti te ne smem ljubiti
odkrito, pred vsemi

moram se skriti
in tam nekje v daljavi
nate čakati
ti sebe dati

Svila blesteča, mehko šelesteča,
kot ogenj rdeče žareča,
toplo objema moje telo,
in v sanje že tonem skupaj z nočjo.

Pa tvojo začutim žametno roko,
ki prav nežno dotakne se moje noge,
tvoje vlažne ustnice
in poljub, ki še mehkejši kot svila je;

rahlo grizljaš, se s prsti igraš
in ko jezik med njimi ti gre,
drhtavica celo telo mi prežme;
a ti počasi, prav počasi

Vsak dan prestrezam sporočila,
ki so v nekem trenutku obme trčila,
na me nek vtis napravila
in merim njih učinek.
Nekatera so mi kot na kožo pisana,
po moji meri, se natanko mi prilegajo.
Skušam jih čim dlje zadržati
in dokler jih pomnim,
še komu drugemu naprej poslati.
Nekaterih sploh do kraja ne poslušam,
samodejno jih zavrnem in izdelam lastna protisporočila.
Pobiram jih, kjer koli pride:
nekatera so namenjena osebno meni,
največ pa je takih, ki govore neki tretji, naključni osebi.

Življenje, objamem te!
Tako noro hočem te.
Komaj te dohajam,
izgubljam se v tvojih korakih.
Presenečaš me
iz dneva v dan.
Iščem tvojo varno dlan.
Svoj pristan.
Ni dovolj le to,
da sem
in da si ti,
najini poti se morata
nujno uskladiti.
Vame se pretakaš
in jaz te izžarevam.
Vse si, kar imeti moram
in ničesar drugega več ne zahtevam.
Od hvaležnosti za to kar prekipevam.

Danijela Premzl

Kako sem srečna,
ker še vedno ljubezen v nama vre!
Kako sem srečna,
ker še vedno ljubim te -
z vso dušo, z vsem srcem,
z vsakim delčkom telesa svojega!

Ko v naročju ti sedim
in objeta sva,
sva v večnosti,
in čas za naju se konča.

Srci v istem ritmu bijeta,
kot da sta v eno združena.
Ne potrebujem blaga ne zlata
ne doživetij burnih,
le da v harmoniji nežni
skupaj midva bivava.

Sonce me je z rumenim preglasilo,
ko so ga ubijali z ustoličevanjem sebe.
Preveč vsega, premalo miru je bilo.
Imela sem pomečkano luč v laseh,
razcepljeno na žarke,
v akrilnih prelivih barv.
Vsa sem bila prepletena s sijem
in strjeno krvjo, s strdki
z razumsko nerazložljivimi reliefi besed
in lepotami ontološke imaginacije,
presunjena od emocionalnosti svetlobe.

Odrekla sem se prividom senc, odsotnosti dobrega
in minljivim poveljem, očiščena razdiralnosti.
Nemirni del mene je na robu spoznanja.
Napotena sem z drsenjem ladje, brez scenarja,
na meje kjer se človek sprašuje.

Zaklal sem jo tja,
kjer jo najmanj boli,
krvavela ni,
že prej so jo klali,
tja,
kjer jo najmanj boli.

Sem strgal embalažo,
poiskal trikotno plažo,
sem plaval,
med čermi,
tam,
kjer jo najmanj boli.

Stopam po stezi strmi
v objemu gora,
me celo prežema čistost
lepote njih veličina;

veličina skrivnostno
odjekne v duši kot bolečina -
bolečina daljnega,
sladkega meni spomina…

Dobro vem,
kdo sem,
od kod prihajam
in kam grem! -

In vsa majhna sem ob tem
ter hkrati v neskončnost velika.
Občutim in se zavedam:
Sem Eno z Vsem!

Ko izrekel si besede nežne "ljubim te",
so moje ustnice vzdrhtele,
kot violine struna se napele,
iz njih globine zvok čaroben si izvabil.
Po telesu z drobnimi koraki
se razpršilo je mravljincev splet,
napolnili so vse pore mojega telesa,
me vzpodbudili,
da se odzvala sem z drhtenjem.

Besedi ljubim te ,
sta zlili se v melodijo ,
nežno privil si k meni se v objem,
si z mojimi prepletel prste svoje,
pričaral zvezdice iskrive,
naselile se v očeh so tvojih.
V ritem ujeti najini telesi
lahkotnih so korakov zdrseli po plesišču,
se ustnice poljubov strastnih željne,
v melodijo eno zlile.

Ko svit jutranji dan poboža,
želiš si nežnega poljuba,
želiš mehkobe ustnic mojih,
želiš si slišati besede,
iz mojih ust tako želene.

Gledaš vame z očmi,
lesketajo se kot sonce,
ki žarke svoje poklanja dnevu.
Kot sestric zbor
so drobne zvezdice v očeh,
ko luna bahavo se smehlja na nebu.
Oči so tvoje temne,
dno tolmuna ne more meriti se z njimi.

Zvesta ostajam zvezdam,
ki vedo moje skrivnosti.
Zvesta ostajam svoji poti
in moralnim naukom,
ki iz nje sledijo.
Obožujem življenje
in velike osebnosti.
Prepuščam se zbirateljstvu
nekaterim odvečnih vrednot.
Moje besede pa ostajajo
skromne, komaj izrečene,
tako obrabljene, vsakdanje,
da mi je kar žal mnogih ušes in oči.
Upam, da bo nekaj teh besed
le dočakalo Vaš ožji izbor
na tekmovanju debitantov.

Za čistost Te prosim,
o Mati milostljiva,
da s svojimi mislimi,
besedami in dejanji
ne bi več
Tvojega prečistega Srca
žalila;
zvestobo rada
bi Ti obljubila,
da se bom trudila,
da Besedo Tvojo
bom spolnila,
da Te bom za zgled si vzela,
ker si mi obramba v skušnjavah

Varno bi zastavila
korake svoje,
brez strahu,
da se mi v daljavi
ne prikaže
obzorje duha,
ki moram mu
slediti,
ga najti izmed
tisočih poti,
ki mnogo bolj
so enostavne –
živeti zanj,
umreti z njim.

Videno me spodbuja k občudovanju,
slišano vpije po pomnjenju,
doživeto kliče k podoživljanju.
Ugotavljam, da so vse velike besede
zrasle iz vsakdanjih drobnih in preprostih.
Vsakdo ima izseke iz življenja,
ki jih bo na veke pomnil.
Toliko lepega je bilo že povedanega,
da je prav težko še kaj dodati.
Zbrati vse te razkropljene modrosti
terja čas celotnega življenja.
Ko se dobra misel porodi,
potrudi se in večno jo naredi.
Le na takih lovcih na lepoto
svet in čas sloni.

Danijela Premzl

Pobožala bi
Sled Tvoje dlani
Vonjala bi
Vonj Tvojih las
Okušala bi
Sladkost Tvojega poljuba

Drhtela bi
V Tvojem objemu
Stapljala se
S Tvojim pogledom
Šepetala bi
Najine besede
Ljubila bi se
Samo s Teboj….

Pridi…

Vse bi dal,
za spoznanje
in resnico,
izgubil sem upanje,
da mi bo žal.

V očeh,
sem ti prebral,
nimam kam,
to sem spoznal.

Lahko me zaprežeš,
gorje sveta,
na hrbet, mi privežeš,
lahko me ubiješ,
svetu, vse skrivnosti
moje duše razkriješ.

Šel bom,
na goro,
kjer še nisem bil,
in kričal,
dokler ne
padem.

Ponoči.

Potem bom
hropel,
tam na gori,
sam,
grebel po zemlji,
grizel kamne.