Iščem svoj rečni kamen,
ki bi odprl oči,
me zagledal in spoznal,
me vzel med svoje vode,
med tolmune, mah
in korenine obrežnih dreves.

Ko bi le videla v globino,
kako je lupil svojo dušo zame,
se bojeval s stisko svoje krvi
in pisal po skalah sporočila
v neznano dolgo mojo odsotnost.

Obraz je skrival med dlani struge
v svoj botanični vrt in stiskal je usta,
ker razobličen ni mogel spregovoriti.
Deroče vode so ga valile med skalami,
ko je iskal moj vzdih in podobo,
ki bi se sklonila skozi suhi grm ob reki
z ugodjem popolne samote in miru.

Nemir je nosil s sabo in počutje voda,
ki se še nalagajo in odtekajo skozi čas.
In jaz sem ga klicala z dušo in očmi,
mu govorila, naj me ne ureže v nogo
s svojo ostrino, ko stopim v vodo,
saj vem kaj pomeni biti razklan na dvoje.

Reki ni mogoče uiti, ker nosi človeka
med skalne čeri in kamenje v njej.
Tok, ki dere s svojo bolečino,
odpira brazde kamnu postaranih oči.