|    PROSIM in HVALA 
sta se nekoč 
pred davnimi časi 
zelo dobro poznala. 
Vedno sta hodila 
v dvoje, 
poznala prav vse  
sta bontone. 
Redno obiskovala 
sta otroške vrtce, 
šole, 
učila lepe vzgoje. 
Med seboj nikoli 
nista tekmovala, 
ker nista mogla 
eden brez drugega, 
kjer se je pojavil PROSIM, 
se je kaj kmalu pojavil tudi HVALA.
  Bila pa sta oba grozno razočarana, 
ko so se jima odprle oči 
in sta spoznala, 
da sta se postarala… 
 
Prijazna starčka iskrivih oči 
sta se sprehajala med mladimi na ulici, 
njihovim pogovorom skrivaj prisluškovala 
in žalostna spoznala, da ju več kot polovica ni potrebovala. 
 
Staršem in vzgojiteljem 
sta potožila svoje gorje 
z mlajšimi generacijami, 
kjer lepe navade 
čedalje bolj izumirajo. 
 
Sklicali so bojni posvet 
in zbrane vprašali, 
kako morejo brez teh besed živet. 
 
Učenjaki so zmajevali z glavo 
nad to današnjo mladino 
in ji zabičevali, 
da iz njih kaj prida že ne bo, 
če bodo ti dve besedi 
namerno črtali 
iz svojega besednjaka. 
 
Nazadnje so še glasovali: 
rezultati so bili skoraj porazni, 
saj na besedni zaklad doma 
danes le redko kdo še pazi. 
 
Vsi pa so bili enotni v tem, 
da je treba vse storiti, 
da se starinskima besedama 
za nekatere 
povrne prejšnji ugled 
in dobro ime. 
 
Škoda, 
da ni več te možnosti, 
da bi lepo vedenje ocenjevali. 
Le kje so zdaj 
tisti dobri stari časi, 
ko sta v mestu in na vasi 
dobrodošla v vsaki hiši 
se ustavila 
in prijazno pozdravila 
nas HVALA in PROSIM. 
 
Danijela Premzl
  |