Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 21. december 2006 @ 11:41 CET
Uporabnik: eta bela
Nihče vzeti ne more ljubezni,
ki v srcu nam živi
spremlja mir jo in radost življenja
izpolni vsa naša hotenja.
Ne pustimo srcu, da pozabi
vse kar lepih nam želja je dalo,
naj srce ostane mirno in spokojno,
saj živi življenje lepo in opojno.
Naj mir in ljubezen naseli se nam v srce,
ko doživljamo Božične praznike
naj družinska sreča z nami ostane vse leto,
da prineslo nam bo srečo, življenje prelepo.
sreda, 20. december 2006 @ 23:26 CET
Uporabnik: titanic
Vsakomur bi zaželela,
- da lahko bi ga objela
roka nekoga, ki ga ljubi,
- da upanja nikdar ne izgubi,
- da vsak dan lahko se trudi
za svetlobo, da se ne izgubi.
Želje vsak dan vsi imamo,
pa kaj za to narediti znamo?
Moč in vero lahko vsak ima,
tisti, ki prosi za želje Boga.
Saj vse kar želimo lahko dobimo,
če z Njim z zaupanjem lahko govorimo.
torek, 19. december 2006 @ 23:03 CET
Uporabnik: Lucignolo
Bil sem potok,
v katerem si se odžejala,
zemlja iz katere si se hranila,
brez vprašat si vzemala,
nikoli me nisi ljubila.
Kljub vsemu imel sem te rad,
kljub lažem te sovražiti nisem znal,
četudi nisi isto čutila,
v tvojem sem objemu žarel,
četudi nikoli me nisi ljubila,
spomin nate bo vedno živel.
torek, 19. december 2006 @ 18:35 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Pogovarja se samota ob štirih zjutraj
s tetovažo hrupa na moji koži
in ostanki črnila na slečenem perilu,
zvesta kakor luč, ki hodi med ljudmi
s krili nevidnega angela in mi varuje
mlečen zob v intarzijah spominov.
Dlan razpira konice prstov proti nebu,
a druga roka čuti bolečino na pregibu
mezinca, kot bi v njem živelo srce
in prebivala duša, ki rije in riše po
papirju in vanj naseljuje pesmi
iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme.
torek, 19. december 2006 @ 15:27 CET
Uporabnik: Lea7
Narava v miru počiva,
nebo s snegom jo pokriva,
naša srca hrepenijo,
le česa si najbolj želijo?
So to darila,
ki Božiček jih prinaša,
lepe misli, ki v daljavo nas odnaša,
morda ljubezen in toplino,
preživete trenutke z družino,
morda prijetne zvoke melodije,
da srce nežno zraven bije.
nedelja, 17. december 2006 @ 11:51 CET
Uporabnik: Ljuba
Ljubezen je najina malo drugačna -
jaz ženska, ti ženska - a komu to mar?!
Je najina res odločitev napačna,
da bova postali ljubezenski par?
Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano -
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?
Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bili bi midve?
Sva ženski, sva moška - to res je vseeno,
če čustvo iskreno iz naju privre.
nedelja, 17. december 2006 @ 11:19 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Opazila sem, da si želim ljubezni.
Bila je noč, ki je pila mojo ljubezen,
da bi jo jutro rodilo na novo.
Čas prazni in jo napolnjuje.
Nikoli tema ne zakamni srce.
Jutro nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči.
Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se privesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene kolesje časa v zaris gibanja srca.
sobota, 16. december 2006 @ 23:19 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.
sobota, 16. december 2006 @ 16:37 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Mesto, v katerem bivam, je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje nabreklo srce.