Ljubim te.
Morda izrabljene besede te se zde,
izpovedane miljonkrat so ti že bile.

A ne! - Ljubim te!
V teh besedah jaz sem vsa,
ker ljubim te iz bistva svojega!

Besede žive so,
kot živa je ljubezen najina,
ki spreminja se…

pa ne da s časom bi se starala,
umirala… Ne! S časom se krepi,
nama kaže zmerom nove plati!

Če je SREČA kapljica vode,

če je ZDRAVJE žarek sonca,

če je LJUBEZEN čudovit svet,

vam želim vsega za cel planet.


Lepe božične praznike in srečno 2007.

(neznani avtor)

Laž ali resnica,
tukaj ni važna pravica,
tukaj le se smejimo,
da lepše dan preživimo.

Znaš kakšno veselo,
da bi se pelo,
ali kakšnega junaka,
ki vice kokodaka.

Če kaj od tega te krasi,
kar pogumno se pridruži,
s smehom nas okuži.

... in luči so zaplesale svojo pesem,
svetloba je dala njeno intonacijo,
v svetlem sijaju na božični večer,
zaigral je orkester sveto simfonijo...

Nihče vzeti ne more ljubezni,
ki v srcu nam živi
spremlja mir jo in radost življenja
izpolni vsa naša hotenja.

Ne pustimo srcu, da pozabi
vse kar lepih nam želja je dalo,
naj srce ostane mirno in spokojno,
saj živi življenje lepo in opojno.

Naj mir in ljubezen naseli se nam v srce,
ko doživljamo Božične praznike
naj družinska sreča z nami ostane vse leto,
da prineslo nam bo srečo, življenje prelepo.

Ko greš, ko te ni,
zagledam tvoj koder las
in me razveseli.

Ne le v srcu, tudi v umu,
se kopava skupaj
v ljubezni tolmunu.

Tako sem nestrpna in vihrava,
da imela bi te, ko te ni
in hotela še več takrat, ko si.

Vsakomur bi zaželela,
- da lahko bi ga objela
roka nekoga, ki ga ljubi,
- da upanja nikdar ne izgubi,
- da vsak dan lahko se trudi
za svetlobo, da se ne izgubi.

Želje vsak dan vsi imamo,
pa kaj za to narediti znamo?

Moč in vero lahko vsak ima,
tisti, ki prosi za želje Boga.
Saj vse kar želimo lahko dobimo,
če z Njim z zaupanjem lahko govorimo.

Nimam oči, s katerimi bi vate zrl,
ušes, s katerimi bi te poslušal,
nimam dar govora, da bi te opisal,
in nimam razuma, da bi razumeti poskušal.

V kaj naj zrem, oči ne povedo vsega,
besede ne povedo kar čutim,
do koder tvoja lepota sega,
vedo le zvezde, da te ljubim.

Njena lepota ni le zunanjost,
globoko se skriva, poglej,
globoko v notranjost,
in boš razumel.

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila,
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz delovna sila,
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še, da potomstvo bi mu podarila -
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Pobožaj me,
po licu, da bom zažarela.
Nežno me stisni v objem.

Pobožaj me,
da bom zapela.
Z ljubeznijo in srcem vsem.

Pobožaj me,
ko bom hotela.
Da se me tvoja roka dotika.

Pobožaj me,
rada s teboj bi letela.
Naj se mi tvoja duša ne umika.

Bil sem potok,
v katerem si se odžejala,
zemlja iz katere si se hranila,
brez vprašat si vzemala,
nikoli me nisi ljubila.

Kljub vsemu imel sem te rad,
kljub lažem te sovražiti nisem znal,
četudi nisi isto čutila,
v tvojem sem objemu žarel,
četudi nikoli me nisi ljubila,
spomin nate bo vedno živel.

Kje mojih je izvir solza,
da polze po licu
brez prenehanja,
zaril meč si mi v srce,
nevede.

Nevede, pomotoma, kar tako…
le šala zate je bila,
mene pa boli,
srce mi krvavi…
ne vem, če preživelo bo.

Pogovarja se samota ob štirih zjutraj
s tetovažo hrupa na moji koži
in ostanki črnila na slečenem perilu,
zvesta kakor luč, ki hodi med ljudmi
s krili nevidnega angela in mi varuje
mlečen zob v intarzijah spominov.

Dlan razpira konice prstov proti nebu,
a druga roka čuti bolečino na pregibu
mezinca, kot bi v njem živelo srce
in prebivala duša, ki rije in riše po
papirju in vanj naseljuje pesmi
iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme.

sem izjokala oči
solza več ni
le boli

v gozd bi šla
kot zver tulila ranjena

sem ranjena do dna srca

izdal si me
izdal ljubezen najino
nevede
a kar boli je premočno

Priklenjen kakor v satanovi ječi
objet sem v črni pajčolan tišine,
sled greha v duši nikdar ne izgine,
ljubezni ni več, je le strah preteči.

Edina slast, ki moram ti ustreči,
da čutil dih bi demonske bližine,
naslada kužna, nimfa iz globine,
jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.

Iskal lepoto sem, ki sen jo krije,
svoj mračni spev si divje mi zapela,
tam slišal sem peklenske melodije.

Narava v miru počiva,
nebo s snegom jo pokriva,
naša srca hrepenijo,
le česa si najbolj želijo?

So to darila,
ki Božiček jih prinaša,
lepe misli, ki v daljavo nas odnaša,
morda ljubezen in toplino,
preživete trenutke z družino,
morda prijetne zvoke melodije,
da srce nežno zraven bije.

Za vse večne čase
nekdo Te občuduje,
da pozablja nase,
samo Tebi se raduje...

Občuduje gibe nežne
Tvojega telesa,
ki igrajo melodijo
naravnost iz Nebesa...

S pogledom boža
Tvoje nežne prste,
nedolžne, kot je roža
prav posebne vrste...

Ljubezen je najina malo drugačna -
jaz ženska, ti ženska - a komu to mar?!
Je najina res odločitev napačna,
da bova postali ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano -
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bili bi midve?
Sva ženski, sva moška - to res je vseeno,
če čustvo iskreno iz naju privre.

Na strunjanskem travniku
sem opazila morje belih marjetic
in spomnila sem se, kako mi je mama
ob njih umirala.

Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Opazila sem, da si želim ljubezni.
Bila je noč, ki je pila mojo ljubezen,
da bi jo jutro rodilo na novo.
Čas prazni in jo napolnjuje.
Nikoli tema ne zakamni srce.
Jutro nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči.

Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se privesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene kolesje časa v zaris gibanja srca.

Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.

Tvoj dih ob meni,
Tvoja dlan v moji,
vse mi to pomeni,
dekle, poljubi Tvoji...

Ne, ne vzemi,
srce mi pusti,
nevarni so objemi,
ko mi kradeš z usti...

Dišim po Tebi,
v meni je Tvoja kri,
imam Te v sebi,
po Tebi vse kriči...

Mesto, v katerem bivam, je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje nabreklo srce.