Ljuba in Gabriel,

Najlepša hvala obema za komplimente, čeprav se zaradi njih počutim skorajda nelagodno. Sem pač le slab v posnemovalec in tega ne trdim zato, da bi hlinil neko lažno skromnost, marveč zato, ker vem, kako so pesmi nastajale. Sonetni venec je bil eden mojih prvih pesniških projektov. Bil sem še mlad, če izvzamem serijo nesrečnih zaljubljenosti in občasno spolno podhranjenost, se mi ni godilo tako slabo, da bi moral toliko pisati o smrti, bolečini, temi, peklu, ječi in o podobnih mračnih zadevah. Saj ne rečem, da nisem tudi »trpel« v tistem pesniško splinovskem smislu, a danes se tistim čustvom samo še prizanesljivo nasmiham. Mogoče se mi zato tudi 20 let stare pesmi ne zdijo več tako super, kot so se mi zdele nekoč. »Poslednji stihi« so bili pravzaprav moji prvi stihi - nekakšna baza, če uporabim tekaški žargon, s katero sem nabiral jambsko kilometrino. Zanimivo pa je brati svoje stare pesmi po recimo desetih ali petnajstih letih. Tako se mi je večkrat porodila želja (tudi malo pred objavo venca), da bi nekatere izmed sonetov predelal, še posebej so me motile nekatere tercine, ki so se mi zdele premalo tekoče, preveč posiljene in siromašne zaradi preveč ponavljajočega se besedišča. A pri sonetnem vencu je tako, da se zaradi ene same zamenjane opeke lahko poruši celoten zid, in potem se zaradi zidu lahko podere kar celotna stavba. Spomnil sem tudi, da nisem ali ne želim več biti pesnik, marveč le še založnik. Danes sem pač zelo drugačen človek in bilo bi »črkoskrunsko«, če bi spet mrcvaril mladostniške verze. Na zalogi imam še vsaj ducat pesmi, ki so, vsaj po mojem okusu, neprimerno bolj dognane in tudi bolj iskrene od večine sonetov iz venca.

Prešeren je bil genij. Ustvaril je besedišče in nekatere jezikovne podobe, ki še dane učinkujejo moderno, tako zelo moderno, da tudi pesmi, za katere se zdi, da posnemajo Prešernove, ne delujejo arhaično. Prešeren je večen in vedno svež. Tudi če bi bil moj talent primerljiv s Prešernovim, si niti najmanj ne bi želel biti njegova reinkarnacija, saj je revež preveč trpel, preveč pil in tudi drugače mislim, da ni bi ravno zelo srečen človek. Tisti njegov znameniti verz: »Stanu se svoje spomni, trpi brez miru« se mi ne zdi ravno primeren življenjski moto. Ni pa mi žal, da sem napisal tisto, kar sem napisal in »pretrpel« tisto, kar mora vsak poet, če hoče, kaj spraviti na papir. In ni mi žal, da sedaj te stare pesmi objavljam na Pozitivkah. Mogoče učinkujejo sveže in zanimivo prav zato, ker so tako zelo »klasične« in ker danes skoraj nihče ne piše več na takšen način. So kot novo pohištvo, narejeno iz masivnega lesa, na starinski način, po načrtih mizarjev iz 19-tega stoletja. Koliko je v tem umetnosti in koliko obrtništva, pa je že drugo vprašanje.

Še enkrat hvala vsem za prijazne in spodbudne besede.


p.s.: Ljuba, tvoje otroške pesmi so fantastične. So pravi didaktični biseri. Takšni izdelki bi zaslužili svoje mesto v osnovnošolskih učbenik za slovenski jezik. Potem bi se med Slovenci gotovo dvignila pismenost, če že ne tista resnična ljubezen do jezika, iz katere klijejo nove Prešernove reinkarnacije.

[ Odgovori na to | # ]